To poletje bi 33-letni Italijan z bogato kariero v največjih italijanskih, turških, litovskih in španskih klubih ter domači reprezentanci za slednjo moral igrati na evropskem prvenstvu - kjer se je v osmini finala v Rigi pomerila s Slovenijo. Toda nekoliko pred začetkom priprav je udarila najhujša novica - nesrečnemu Achilleju se je ponovila levkemija in moral je začeti z vnovičnim zdravljenjem ter seveda opustiti vse športne aktivnosti. Pri čemer pa je bila stvar tokrat še hujša kot v preteklosti.
Reprezentanca mu je stala ob strani, njegovo številko 33 je v njegovo čast nosil soigralec in prijatelj Marco Spissu, Polonara je bil v vsaki misli, v vsaki besedi, v vsaki potezi svojih dolgoletnih kolegov. A krvni rak je bil neusmiljen. Kmalu je postalo jasno, da bo potrebna presaditev kostnega mozga, več operacij pa je s seboj prineslo tudi kopico komplikacij in nesrečnik je povsem izginil iz javnega življenja ter sprožil veliko ugibanj o tem, kaj se dogaja ter kakšno je njegovo stanje.
Novice, da njegovo preživetje visi na nitki, so bile tihe in nezanesljive. Enako kot trditve, da je od nesrečnika ostalo zelo malo tistega, po čemer smo si ga zapomnili. Navsezadnje tudi v Sloveniji, kajti z njim so pogostokrat imeli opraviti slovenski klubi in slovenski igralci - na zadnjem svetovnem prvenstvu tudi slovenska reprezentanca. In ne samo to, prvi med enakimi Luka Dončić se je z vedno nepopustljivim italijanskim hrustom boril na obeh straneh igrišča.
Achille je bil namreč velik del tiste tekme za sedmo mesto na svetovnem prvenstvu v Manili dodeljen za čuvanje slovenskega fenomena in arhiv je poln fotografij srditih obračunov njunih močnih teles. No, Polonarovo telo je danes zgolj bleda senca, vseeno pa je podoba, ki jo je zdaj pokazal javnosti pravzaprav izjemno dobra novica in celo pravi medicinski čudež. Če bi namreč obveljale napovedi, Achilleja ne bi bilo več med živimi - dobil je bitko, ki se je menda ni dalo dobiti.
Ko je po operaciji zdrsnil v komo, so njegovo družino obvestili o tem, da možnosti za preživetje praktično ni in da naj se pripravijo na najhujše. Toda medtem ko so oni iz dneva v dan pričakovali najhujšo vest, se je 33-letnik iz dneva v dan boril. In ne samo da so jih po desetih dneh obvestili, da se je iz kome čudežno prebudil, temveč je začel še bolj čudežno okrevati. Do točke, ko je zdaj lahko zapustil bolnišnico, ni več v smrtni nevarnosti ter ima možnosti za popolno okrevanje.
