V Chicagu je Derrick Rose pustil nekaj dobrih, najboljših let, navsezadnje je bil leta 2011 kot najmlajši v zgodovini izbran za najkoristnejšega igrala lige NBA. Potem se je po seriji težkih poškodb in slabih odločitev krivulja zasukala navzdol. V New Yorku in Clevelandu je bil le še bleda senca Rosea, ki je Bullse privlekle vse do finala vzhodne konference.
Po tisti neposrečeni epizodi v Clevelandu se je zdelo, da je konec kariere le še vprašanje časa, v lanski sezoni je zaradi takšnih in drugačnih razlogov zaigral le na 25 tekmah. Potem je prišel klic iz Minnesote, na drugi strani pa je bil stari znanec Tom Thibodeau pod katerim je v Chicagu igral najboljšo košarko v svoji karieri. In vsem pričakovanjem navkljub je v volčjem brlogu znova našel rdečo nit svoje kariere. Danes je najresnejši kandidat za najboljšega šestega moža lige.
Včeraj se je vrnil »domov«. Le za en večer in v napačnem dresu, pa vendarle. In v Chicagu ga še niso pozabili. Ko je izvajal proste mete, so se s tribun zaslišali vzkliki "MVP, MVP...", kar je Roseu izrisalo nasmešek na obraz. Nobena zgodba ni večna, a če je prava, ostane za vse večne čase. In Roseova v Chicagu je bila vsekakor ena takšnih.
Oddolžil se jim je s še eno sijajno predstavo (24 točk in 8 podaj). Kot v dobrih starih časih.
