Ni malo takih, ki bodo dejali, da je Miloš Teodosić najboljši košarkar, ki ne igra v ligi NBA, na svetu. Srb iz tekme v tekmo navdušuje na igrišču, sedaj pa je požel veliko hvale tudi izven njega. Napisal je emocionalno pismo desetletnemu samemu sebi.
»Čao, Miloš!
Imaš deset let in nihče te še ne kliče Teo. Treniraš v Valjevu z bratom in sanjaš, da nekega dne nekam odideš. Mogoče v Beograd in tam zaigraš za katerokoli ekipo, da postaneš del večje športne organizacije.
Si običajen fant, tako kot vsi tvoji prijatelji – nisi slab, a si neposlušen. Veliko časa preživiš s prijatelji, ki igrajo na ulici in všeč ti je ta razpored: minimalno osem ur na ulicah, osem ur v šoli in dve uri za spanje. Sedaj sanjaš samo o osvojenih kolajnah in nagradah, ko gledaš tekme Jugoslavije in njenih zvezd, kot so Bodiroga, Đorđević, Danilović, Divac … Prepričan sem, da ni mogoče doseči njihovih uspehov, četudi razmišljaš o tem. Ti cilji delujejo predaleč in previsoko, da bi jih razumel. Ampak ti, Miloš, si sedaj v Valjevu.
Torej dovoli mi, da se ti predstavim. Jaz sem Miloš Teodosić ali kakor me kliče večina soigralcev – Teo. Imam 29 let in povedal ti bom, kako zelo bo tvoje življenje spektakularno in posebno.
Tvoja družina ti bo glavna opora v življenju. Poslušaj njihove nasvete in jim verjemi v popolnosti. Tu mislim tudi na stvari izven košarke. Nikoli ne boš postal JAZ brez družine. Vselej se zahvali prvemu trenerju, ker te je naučil tako ljubiti igro. Ne sili te, da se veliko mučiš in učiš preveč kombinacij. Zapomni si vse njegove besede, on te namreč uči, kako ljubiti košarko. Ta ljubezen je brezmejna. Nikoli ne pozabi na šolo, moraš imeti dobre ocene, sicer ti trener ne bo dovolil trenirati.
Čez devet let boš siguren, da je košarka tvoje življenje in da bo tako za vedno. Leto dni kasneje boš igral v Grčiji – to bo tvoj prvi profesionalni korak – pri Olympiakosu. Leta 2010 te bo FIBA proglasila za najboljšega košarkarja v Evropi. To je noro, imel jih boš 23, ampak verjemi, da je to resnica.
Zapustil boš Grčijo in odšel v Rusijo, kjer boš imel običajne vzpone in padce. Velike uspehe in boleče padce. Boril se boš proti mnogim tekmecem, ampak najvažneje – proti svojemu karakterju.
Težko ti bo, a te bo delalo bolj čvrstega. Potreboval boš štiri leta, da boš razumel vsako napako, ki si jo naredil, in potem boš uspel v Moskvi.
Ampak nagrada za tvoje naporno delo bo neprecenljiva. Boš zvezda srbske reprezentance, ki jo boš popeljal do zgodovinskega srebra na svetovnem prvenstvu in kasneje olimpijskih igrah.
Končno boš osvojil evroligo s CSKA-jem. In vsi v Valjevu te bodo klicali Legenda.
Če mi ne verjameš, OK. Nadaljuje z napornim delom. Videl boš sam!«
