Ne Xavi, ti ne boš Željko

Toda veliki klubi redko menjajo trenerje, nikakor ne po vsakem neuspehu in še posebej ne, če so z nekom pogodbo nedavno podaljšali. Da je izpad Barcelone v četrtfinalu evrolige neuspeh, pa je jasno kot beli dan, in to kljub temu da je bil tekmec v njem dvakratni evropski prvak v prejšnjih treh letih Olympiakos. Taisti grški klub, ki ga je Pascual leta 2010 premagal in pri nepolnih 38 letih postal najmlajši trener Ulebove evrolige z osvojenim naslovom prvaka. Takrat je imela Barcelona resda boljše moštvo od zdajšnjega, zanesljivo je prišla do naslova z res lepo, dovršeno igro, katere kreator je bil Pascual. Slednji je tedaj kazal, da bo postal eden vodilnih evropskih trenerjev.

Mnogi bodo dejali, da je bil to že takrat, da je to postal že s tem, ko je junija 2008 sedel na klop enega evropskih velikanov. Pa ni čisto tako. Enako kot športniki se morajo tudi trenerji vedno znova dokazovati, tudi Pascual bi se še moral, pa mu to ni najbolje uspevalo. Domače lovorike (španski prvak 2009, 2011, 2012 in 2014 ter pokalni zmagovalec 2010, 2011 in 2013) sicer govorijo njemu v korist, a nekaj zaslug zanje gre na račun težav, nespretnosti in kompleksov Reala kot najhujšega tekmeca Kataloncev, precej pa seveda tudi na račun igralcev, ki so v preteklosti nosili dres Barcelone in s svojo kakovostjo znali osvajati pokale.

Tudi takrat, ko jih Pascual ni vodil najbolje. Da danes 42-letni trener nikoli ne bo Željko Obradović ali Dušan Ivković, kot so morda računali in upali tudi v klubu, je kmalu postalo jasno. Taktične napake in igralske zablode niso bile tako redke, videvali smo jih tudi v letošnji sezoni. Seveda tudi v seriji z Olympiakosom, ki bi jo kakšen drug strateg prav gotovo znal obrniti v korist katalonskega ponosa. Pascual ima srečo, da je pri navijačih Barce še vedno zelo priljubljen, saj bi Barcelona z denarjem, ki ga ima na voljo, s kadrom, kakršnega si lahko privošči, v evroligi od leta 2010, ko je sedela na evropskem prestolu, gotovo lahko dosegla (še) več. Vključno s to sezono. Če vprašate nas, je bil Boki Nachbar vse premalo izkoriščen, Pascuala pa nikar ne omenjajte Hrvatom, ki norijo, ker Mario Hezonja na četrti tekmi z Olympiakosom sploh ni stopil na parket. In pri tem imajo somišljenike tudi v Španiji oziroma Kataloniji.