Še zadnjič številka 22

Tako kot v življenju se tudi v športu prepletata žalost in veselje, solze sreče hitro preidejo v bridki jok, najgloblja čustva pa na plan privlečejo še ponos, pripadnost, tovarištvo in motiv. Motiv igrati in predvsem živeti. Lauren Hill se pravzaprav ne razlikuje od vrstnic, tudi ona si želi igrati in živeti. Kako dolgo še?

Potem ko se je najstnica iz Indiane še pred zaključnim letnikom v srednji šoli dogovorila za nadaljevanje košarkarske kariere na Univerzi Mount Saint Joseph, je iz treninga v trening in iz tekme v tekmo opažala, da vse bolj zaostaja za soigralkami. Noge so postale težke, v glavo se je naselila vrtoglavica, dlani so bile odrevenele.

Da vse skupaj vendarle ne gre pripisati slabši formi, je postalo jasno, ko so se simptomi po trku s soigralko še poslabšali, pregled v bolnišnici pa jo je milo rečeno šokiral. Odrezal noge in vrgel temo na njene oči. Diagnoza: eden od najhujših, redkih možganskih tumorjev, za katerega ni zdravila, tako da je smrt v letu ali dveh edini scenarij.

Kar je sledilo, je zgodba za najbolje prodajano knjigo, za filmsko uspešnico, za občudovanje brez primere. Najstnica si je po prvotnem šoku hitro opomogla. "Ne želim obupati in sedeti križem rok. Želim še naprej igrati košarko," je dejala z dvignjeno glavo in se pogumno podala v svet kemoterapij in mukotrpnega zdravljenja, ki po zatrjevanju zdravnikov ne more biti uspešno.

Sprva so ji sicer prisodili še dve leti življenja, septembra letos, še preden je dopolnila 19 let, pa so bili izvidi še precej slabši, če je to sploh mogoče. Tri mesece in nič več življenja se sliši kot slaba šala, vendar punca se tudi tokrat ni zlomila. »Želim vsaj enkrat zaigrati v študentski košarki (NCAA),« je na glas izrazila svojo (bržčas poslovilno) željo.

Vodstvo tekmovanja se je hitro odzvalo, tako se bo zdaj sezona začela dva tedna prej (2. namesto 15. novembra), uvodni obračun med Univerzama Hiram in Mount Saint Joseph pa bodo spremljali vsi Američani. Na parketu bo še slednjič tudi dekle s številko 22 ...