Če upoštevamo tudi prvo uradno tekmo v sezoni – slovenski superpokal –, so Ljubljančani vsem zablodam navkljub vendarle v plusu. Napredek od minule sezone jim torej priznamo, (slab) splošni vtis pa je zelo podoben.
Lani so slovenski prvaki v november vstopili močno poklapani, predvsem zaradi pol ducata zaporednih porazov v evropskem tekmovanju. V ligi ABA jim je šlo sicer bolje, a tudi tam jih je k tlom vleklo soočenje z realnostjo v obliki 43 točk visokega poraza z evroligaško Crveno zvezdo. Prav s slednjo se bo v ponedeljek srečala letošnja močno prenovljena zeleno-oranžna ekipa. Da se le ne bi ponovil brodolom izpred enega leta, je gotovo prva misel zeleno-oranžnih.
Roko na srce, težav najrazličnejših pojavnih oblik, ki so se nakopičile v Stožicah, ne gre zanemariti, a tako, kot s pogumnim borbenim duhom izzoveš srečo v športu, na drugi strani z nespretnostjo in napačnimi potezami prikličeš tudi težave.
##PAIDBREAK##
Že drugo leto zapored se Ljubljančani soočajo z odsotnostjo glavnega trenerja zaradi zdravstvenih razlogov. V minuli sezoni je Simone Pianigiani, preden je z nesramno donosno pogodbo v žepu dokončno zapustil slovensko prestolnico, manjkal v dveh različnih obdobjih, letos je dirigentsko palico svojemu pomočniku za cel mesec prepustil Zvezdan Mitrović. In še traja. Đorđe Adžić, čeprav zatrjuje, da je z Zvezdanom stalno v stiku in skupaj opravljata video analize ter sestankujeta, dejansko postaja prvi trener (obraz) Cedevite Olimpije. Vodil je kar precej več tekem kot njegov (na papirju še vedno) nadrejeni.
A trenerska težava ni edina težava v zmajevem gnezdu. Poškodbe jim ne prizanašajo, tako si igralci v ambulanti kar podajajo kljuko. Gregor Glas, ki bi moral biti vzhajajoča domača zvezda, brez kakršnih je trud vodstva kluba zaman, vendar je od tega oddaljen približno toliko, kot Cedevita Olimpija od evrolige, plačuje davek odsotnosti na začetku priprav.
Bryntona Lemarja, ki se je izkazal na prvih tekmah, je zaustavila poškodba stopala. Čeprav je bil v sredo za številko že član ekipe, bo v resnici komaj začel s pravo vadbo. Vmes jo je skupil mladi Žiga Daneu, pa Bine Prepelič, Derek Ogbeide pa je bil na drugi strani zdrav, a ni pokazal prav nič. Zdaj je Nigerijec že preteklost, domnevno naj bi se preselil, zanimivo, k sredinemu Olimpijinemu rablju – Hapoelu iz Jeruzalema.
Navajeni smo, da v tem delu sezone, s takšno rošado na centrskem položaju, v Stožicah pozdravimo Alena Omića, a tega filma tokrat ne bomo videli. Kot tudi ne latvijskega velikana Anžejsa Pasečniksa z izkušnjami iz lige NBA, ki se je obenem pojavil kot kandidat za Olimpijin dres in po hitrem sporočilu iz kluba tudi izginil iz vseh kombinacij.
V pričakovanju rešitelja vseh Olimpijinih težav pod obročem in pod vtisom dveh zaporednih domačih porazov so navijači zmedeni in kakopak nezadovoljni, a morajo roko na srce počistiti tudi pred lastnim pragom. Naj se klub še tako trudi na vseh mogočih ravneh, kar zadeva organizacijo in obstranske dejavnosti, tribune v Stožicah bolj ali manj samevajo. Ob močnem navijaškem vetru v hrbet, če bi Stožice zagrmele, kot to znajo, ko je pač biti moderno na košarkarski tekmi, bi se brez dvoma marsikateri poraz pretopil v zmago.
Res pa je, da je navijač tisti, ki kupi vstopnico, zato ima in mora imeti prav.
