Ne ves čas, vmes ga je za dve leti zapustil in se spet vrnil predlani. Tako v prvem kot v drugem obdobju je za njegovo vodenje Krke značilno, da je prežeto z uspehi.
Na Dolenjskem se 43-letni srbski strokovnjak, ki je tudi selektor makedonske reprezentance, tekmice Slovenije v prvem delu EuroBasketa, lahko do zdaj pohvali s tremi naslovi državnega prvaka, eno pokalno lovoriko, dvema superpokalnima in seveda z naslovom v pokalu Eurochallenge. Letos se morda prvič, odkar vodi Krko, srečuje z večjimi težavami, a kot pravi, gre le za rezultatske, ne pa tudi za probleme z igro.
Po čem si boste najbolj zapomnili leto 2014?
Nimam se nad čim pritoževati. S klubom smo osvojili naslov državnega prvaka, pokalni naslov, superpokal, z makedonsko reprezentanco smo se uvrstili na evropsko prvenstvo, nekateri fantje, kot recimo Edo Murić in Jaka Klobučar, so odšli igrat na višjo raven, kar mi je zmeraj posebej ljubo. Na splošno sem zadovoljen, dve tretjini leta sta bili boljši kot zadnja, a moram biti zadovoljen.
Ogromno vlogo pri prihodu Zorana Dragića je odigral naš predsednik. Zoran je bil odločen v svoji nameri, da pride v Krko, čeprav je bil ogromen pritisk, da gre k Olimpiji. Mislim, da se ni zmotil.
Verjetno ste si predstavljali drugačen izkupiček Krke ob koncu leta?
Ne. Nisem za to, da se vnaprej dajejo plusi in minusi, da se predalčka, kje bomo zmagali, kje izgubili. To ni realno, in ta del sezone nas uči, da to ni prav, saj preprosto ne moreš predvideti poškodb. Armstead, ki je zelo pomemben za našo igro, je odlično odprl sezono, a je že proti Partizanu v Beogradu padel neposredno na operirano koleno. Dva, tri tedne smo to še uspeli reševati brez premora, a ker ni šlo več tako, je moral počivati. Težave so imeli Booker, Hukić, Bolčina, Kastrati, Lapornik je posebna zgodba. Potem smo padli v negativni ritem, izgubili nekajkrat tesno, nanizali poraze in zdaj smo, kjer smo. Zelo težko, razen za najmočnejše ekipe, ki vlagajo velik denar, je v ligi ABA težko karkoli načrtovati. Nekateri lahko neke stvari predvidijo, a Krka ni v takem položaju.
Ste v kakšnem trenutku upravo prosili za okrepitev?
Ne, ne moremo pripeljati igralcev, ker ni finančnih možnosti. To so mi jasno povedali.
Ekipo sestavljate zelo študiozno, dokazali ste, da znate pripeljati prave igralce. Kako ste sestavili letošnje moštvo?
To leto smo dosti spremenili ekipo in to nosilce, Klobučar, Bečirović, Murić, Pavić in Buljan so odšli. Lani smo imeli odličen koncept z našo mlado ekipo, ki je igrala v drugi slovenski ligi in v njej obstala, letos pa naj bi bilo enako, a se je nekdo pritožil, ker igralci, ki so prijavljeni za ligo ABA, igrajo tudi v drugi slovenski ligi. Če se mene vpraša, je to strel v koleno zveze, ker so vsi igralci, ki so bili v tej ekipi, reprezentanti Slovenije, razen Polutka. Zdaj so letos osiromašeni za člansko izkušnjo. Letos smo zato imeli poseben položaj, saj smo morali v prvo ekipo sprejeti igralce, ki realno za to raven lige ABA niso pripravljeni. Zaradi te neverjetne odločitve smo morali razpustiti drugo moštvo, kar je zmanjšalo manevrski prostor za nakupe igralcev. Poleg tega so se spremenili finančni pogoji in tisto, kar smo imeli, smo morali prerazporediti. Odločil sem se, da zadržim Hukića in Bookerja kot veterana ter igralca, ki jima močno zaupam. Logično je bilo, da bo ostal Armstead, če smo ga čakali leto dni. Imamo še nekaj igralcev, ki so že bili tu, dodali smo Mulalića, ki ga poznam še iz Olimpije in za katerega verjamem, da se mu je zgodilo toliko nesrečnih stvari v karieri, da se mu je močno spremenila. Mislim pa, da gre za zelo dobrega igralca. Zagotavljam vam, da gre za košarkarja, ki si zasluži najmanj priti na seznam reprezentance. Ne vidim velike razlike med njim in kom drugim, za katerega se meni, da je že med 12. Če bi mu Jure Zdovc dal priložnost, vedoč, kaj ceni in kakšen trener je, bi mu, o to sem prepričan, bilo všeč tisto, kar bi dobil od Mulalića. Pripeljali smo Joksimovića, ki prinaša izkušnje v zunanjo linijo, pozornost nam je pritegnil Wangmene z nekaj tekmami v slovenskem prvenstvu, ker smo želeli drugo četvorko drugačno od Hukića. Rad imam, da se vseh deset igralcev razlikuje. Armstead je vsekakor drugačen od Rojca, Joksimović od Kastratija, Mulalić od Lapornika in tako dalje. Nisem privrženec podvajanja igralcev na položajih. Imeli smo načrte še z enim igralcem, ki pa je menil, da ni dobro sprejet v tem okolju, in je odšel drugam. Imamo osnovo treh izkušenih igralcev, nekaj v normalnih igralskih letih, potem pa Kastratija, Bolčino, Polutka, Ritlopa, Zatežiča, ki so stari 20 let.
Pogosto delamo primerjave med prišleki v Krki in Olimpiji. Zdi se, da pogosteje bolje zadenete. Kaj delate drugače?
Nikoli nismo imeli preveč Američanov. Letos imamo tri, a Bookerja niti ne gledam kot tujca, saj že četrto leto delava skupaj. V Krko sem prišel leta 2009 in takrat sem se odločil za tri igralce, ki sem jih zelo dobro poznal. Mišo Markovića sem treniral v Partizanu in vem, da je odličen fant, pravi borec, ki smo ga potrebovali za vzpostavljanje neke nove kulture, na osnovi katere smo hoteli zgraditi ekipo. Pripeljal sem Uroša Nikolića, ki je bil reprezentant Srbije do 20 let. Skušam najti igralce, ki so še vedno ambiciozni ne glede na leta, a jim je zaradi raznih razlogov cena padla in je primerna za naša finančna sredstva. Tretji tujec je bil Uroš Lučić, zadržal pa sem Davorja Marcelića. To je najbolj profesionalen košarkar, ki sem ga srečal v svojem življenju. Na in ob igrišču je primer tega, kako se mora igralec obnašati, delati, skrbeti za svoje telo, kako mora razumeti svojo vlogo, kako pomagati mlajšim. Res neverjeten. Naslednje leto sem vzel Đorđevića, čeprav je bilo to precej kontroverzno, a ga dobro poznam, saj sem ga treniral praktično od mladih nog. Pripeljali smo Murića, njega sem zgrabil za roko na tribuni ...
V nasprotju s tistim, kar ljudje mislijo, nimam težav z egom. Da bi bil uspešen v tem poslu, moraš prav ego znati dobro nadzorovati. Ne mislim, da sem prerasel Novo mesto, in to ni bil korak nazaj v moji karieri.
Pojasnite to zgodbo. Olimpija je takrat vzela Dina Murića, vi pa Eda. Vsi so mislili, da ima Olimpija tistega »pravega« Murića.
Igrali smo s Parklji v gosteh, Dino je igral in pred tekmo sem ga prosil, naj bratu reče, da me počaka pred dvorano. Edo me je res počakal in neposredno sem ga vprašal, ali bi prišel v Krko, brez menedžerskih ponudb. Prišel je, čeprav naslednje leto ni smel igrati in je samo treniral. Potem je prišel še Zoran Dragić, ostal je Nikolić, bila sta Petrov in Krivec, Rojc je prišel iz Kopra, čeprav so ga vsi želeli, v notranji liniji smo imeli Balažića in Drobnjaka. Glede slednjega je bilo tudi veliko razprav, a Drobnjak je tak zmagovalec, da je to nekaj neverjetnega. Na petici sta bila še Pavić in Booker. Sezona ni bila slaba. Bili smo na zaključnem turnirju jadranske lige, bili največ časa na prvem mestu rednega dela, kar so ljudje pozabili. Osvojili smo naslov prvaka in osvojili pokal Eurochallenge. Ko sem drugič prišel v Krko, sem vztrajal pri Bookerju, Hukiću, ker ju poznam. Redko vzemam igralce, ki jih ne poznam. Armsteada nisem poznal, sem pa vedel, kdo je. Ko se je odprla možnost, da pride, sem še isti večer sprejel odločitev, da podpišemo pogodbo. Derrick Nix je vse, kar trener košarkarsko hoče od igralca. Iz dobre šole, visok igralec, ki ima sposobnost asistiranja, igra s hrbtom proti košu in ves čas razmišlja, komu bo podal. Bil je fizično dominanten, prava zverina. A imel je resne težave s prilagoditvijo. Morda sem se prehitro odločil, da prekinemo sodelovanje, a tako je pač bilo. Namesto njega je prišel Booker, pri katerem točno vem, kaj lahko in kaj ne. Ima sto in eno pomanjkljivost, a je gospod človek. Z njim ni nobenih težav. To je zgodba s tujci v Krki, nismo pa veliko grešili niti pri Slovencih. Vedno sem želel imeti dobre slovenske igralce. Tudi v Lietuvos Rytasu sem skušal delati selekcijo, a je bilo težko, ker je imel Žalgiris vse najboljše. Mi smo imeli Valančiunasa in Seibutisa ter tisto leto prišli na zaključni turnir četverice evropskega pokala in si priigrali evroligo. Naslednje leto pa preprosto s klubom nisem mogel več sodelovati, pravzaprav z eno osebo v njem. Spor je nastal zaradi moje ocene Tyresa Ricea, ki so ga napadali, jaz pa sem ga zaščitil, česar mi niso oprostili. Tudi zato sem lani dobil neverjetno zadoščenje, ko je postal MVP zaključnega turnirja evrolige. Pomembno pri izboru igralcev mi je, da nimamo težav. Nekateri menijo, da to ni pomembno, ampak le to, kako dober igralec je kdo, a vso sezono delati z nekom, ki te nervira po sedmih dneh, ni zdravo ne za igralca ne zame. Zato se v Krki temu skušamo izogniti.
Še enkrat k Edu. Ste načrtno želeli njega, in ne Dina?
Daleč od tega, a bil je že v resni zgodbi z Olimpijo, morda je tudi že podpisal. Želel bi si ju v paketu, a je bil pač Dino že dogovorjen, Edo pa je bil prost.
Kako ste dobili Zorana Dragića?
Ogromno vlogo pri njegovem prihodu je odigral naš predsednik. Zoran je bil odločen v svoji nameri, da pride v Krko, čeprav je bil ogromen pritisk, da gre k Olimpiji. Mislim, da se ni zmotil. On je še eden od tistih, ki bi jih imel v vsaki ekipi, ki jo treniram. Njegova energija menja košarko. Ljudem se niti sanja ne, kako kvaliteten igralec je. Pred leti je tudi malo trenerjev razumelo, kdo je Zoran Dragić in česa vsega je sposoben. Ko je nastopal za Krko, reprezentanco in Unicajo, so ljudje sčasoma začeli kimati z glavo. Zdaj ima zagotovljeno pogodbo v ligi NBA. Ne rečem, da je stopil na mesec, je pa v košarkarskem smislu to zadovoljstvo in zadoščenje, in prav ponosen sem, da sem njemu in tudi bratu pomagal v karieri, vsaj malo.
Kako odgovarjate na kritike, da preveč popuščate Armsteadu, da izbira tekme, na katerih bo igral?
Absolutno ni res. Naj pridejo ljudje pogledat evidenco treningov. Letos je imel trikrat punkcijo kolena, dvakrat si je zvil gleženj na tekmi. Nisem ravno prepričan, da mu popuščam. Trenerji ne smejo preveč poslušati, kaj se govori. Nimam težav s tem, da mi nekdo argumentirano nekaj pove. Kot bi jaz govoril, kaj se dogaja v vaši redakciji, v kateri nikoli nisem bil, slišal pa sem, da se nekaj dogaja. Razumete? Tudi tu ljudje govorijo, nikoli pa niso bili na treningu. Tam smo samo mi. Kakšen smisel je, da bi popuščal Armsteadu, ne pa recimo Hukiću ali Bookerju? Jaz nimam težav s tem, kaj ljudje mislijo o meni, saj ne tekmujem za osebnost leta ali najbolj priljubljeno osebo, nimam potrebe po tem, da bi bil priljubljen med ljudmi. Vem, da je veliko trenerjev takšnih, ki si želijo, da jih imajo ljudje radi, kar je v redu. Slišal sem za to, da popuščam Armsteadu. Toda veste, kaj? Ko smo začeli z izkupičkom 5-1 in zmago v superpokalu, so vsi vzklikali vau, potem je šel voz navzdol in so vsi začeli kritizirati, da nič ni v redu. Premagamo Olimpijo zelo zanesljivo in spet je naenkrat vse v redu, izgubimo s Cedevito, pa spet nič ni, kot bi moralo biti. Tako ne gre. Jaz ne postanem trener v nekaj dneh niti ne pozabim biti trener v nekaj dneh. Enako je z igralci, niso enkrat dobri in jutri slabi. V športu so to normalne stvari. Take stvari povečujejo prodajo časopisov in število obiskov na spletnih straneh.
Okvir zgodbe je zelo jasen. Obstajajo finančne omejitve in mi delamo znotraj njih. Odkar je ta predsednik, ni dolgov. Ne vem, kdo še lahko reče, da je tako. Podpišeš za žličko in boš to tudi dobil. Ne boš dobil večje žlice, a veš tudi, da ne boš dobil še manjše.
Kakšen odnos imate z Armsteadom?
Je posebna oseba. Da bi dobro funkcioniral, se ga ne sme 'dušiti', kar pa moraš vedeti, preden ga vzameš. Jaz sem to vedel. Vem, da so ljudje, ki mislijo, čakaj malo, to je preveč. A to je način, na katerega ga je treba jemati. Po drugi strani gre zelo neopazno mimo število njegovih asistenc. To je zato, ker izgubljamo. Mislim, da je opozoril nase številne klube, iz Krke bo gotovo šel na višjo raven. Škoda, ker ima toliko težav, komaj čakam, da bo prišel v normalen ritem. Je zelo ambiciozen, ima pa gotovo tudi napake, sicer ne bi pristal v Krki. Ne delam si utvar, da nam je uspel super prestop in smo ga ukradli vsem ostalim klubom. Je pa kraja glede na to, koliko ga plačujemo, tudi v primerjavi z lansko sezono. Tu smo veliko prihranili, njegova realna cena je večja od te, za katero igra.
Vas motijo kritike občinstva? Veliko komunicirate z gledalci ...
Mene ne motijo, sem pa zelo zaščitniški do igralcev. Ni mi všeč, če ne podpirajo igralcev. Rasel sem v klubu, v katerem je predanost fanatična. Morda nimam prav, ko mislim, da bi tako moralo biti povsod, ampak ni. Razumem ljudi, da so nezadovoljni z nečim, včasih se odzovem morda tako, kot ne bi smel, a mislim, da sem do zdaj še z vsakim, s katerim sem imel probleme, vse razčistil. Letos smo imeli v zadnjem mesecu padec, ker nismo imeli niti deset igralcev na treningu, košarkarske forme pa ne moreš obdržati, če ne igraš pet na pet. To razlagam ljudem. Lahko si mislijo, da sem jaz pozabil, kako je treba voditi ekipo, ali pa upoštevajo, kaj se nam dogaja. Obstajajo zlonamerni ljudje, ki pišejo komentarje, ki prihajajo na tekme zgolj zato, da vidijo poraze, in so privoščljivi. Tako je povsod in Slovenija ni izjema.
Včasih imamo občutek, da je bil tisti napis v dvorani ob osvojitvi zadnjega naslova Saga continues (saga se nadaljuje) še bolj kot tekmecem namenjen lastnim navijačem. Kakšen odnos imate z Novomeščani?
Napis absolutno ni bil proti Olimpiji, ki jo imam rad in ji želim vse najboljše. Po naključju zdaj vodim moštvo, ki je neposredni konkurent, in seveda sebi želim najboljše. V Olimpiji sem dobil priložnost, v njej sem osvojil naslov državnega in pokalnega prvaka, tam sem igral v evroligi. Nikakor nimam sovražnih nagnjenj do Olimpije. Mislim, da imate prav in da je bil napis bolj namenjen nekaterim tu, ki že leta delajo, kar pač delajo.
Ste morda razmišljali, da bi poleti zapustili Novo mesto?
To bi pravzaprav morali vprašati predsednika Kastelca. Z njim imava džentelmenski dogovor. Tu sem nekaj začel in bi rad tudi dokončal. Rad bi pomagal še komu od teh fantov in potem morda nadaljeval kje drugje. Verjamem, da ljudje mislijo, da se obnašam čudno, negativno. A s tem ščitim tudi sebe, saj nimam časa za razdajanje energije naokrog, osredotočen moram biti na to, kar delam. To pa je povezano s tem, da nimam potrebe za tem, da bi me imeli radi.
So na vidiku kakšni novi Edi, Zorani?
Mislim, da je Erjon Kastrati zelo nadarjen fant. Rad bi pomagal Mulaliću, da preide na naslednjo raven. Vztrajno mu vcepljam misel, da zanj še ni prepozno, in mu kot primer dajem Klobučarja, ki je imel dve najboljši leti v Krki in je zdaj odšel v zelo stabilno okolje. To je lep primer. Pri Erjonu dajem za primer Eda, ki je relativno pozno glede na igralce iz generacije odšel iz Krke, a bo čas pokazal, da je ravnal pravilno. Lani, ko je bilo veliko govora o odhodu, je bil zelo nezadovoljen s stališčem kluba, da še ne gre. Ni bila skrivnost, da je želel oditi, a mislim, da ni naredil napake. Zdaj je v Partizanu, ki je pravi zanj za naslednjo raven košarke. Vse se mu je sestavilo, kot je treba, le zdrav mora biti. Z bratom sta igralca energije.
Se je Edo posvetoval z vami o prestopu?
Ne konkretno o Partizanu, sva pa seveda govorila o odhodu in tem, kaj naj bi bil njegov naslednji korak. Če delaš z menoj, seveda poslušaš tudi zgodbe o Partizanu in Duletu Vujoševiću. Zelo hitro se kljub finančnim težavam zaljubiš v vse to. Štiri leta je bil v Krki in zdaj je storil korak naprej. Všeč mi je bila tudi poteza Blažiča, ki je izbral Crveno zvezdo. Vedno je treba dobro premisliti. Agenti so sladkobesedni, znajo ti govoriti tisto, kar želiš slišati, ni pa vedno tako.
Pravite, da bi radi dokončali delo. Je v vašem prvem mandatu ostalo kaj nedokončanega? Kaj bi po tisti sezoni še lahko naredili? Bolj mislimo, da se niste razšli v najboljših odnosih, kot je bilo mogoče slišati.
Ne bi rekel, da je bilo takrat kaj slabega, kakšna težava, ne nazadnje sem se po dveh letih vrnil. S predsednikom kluba imam enkraten odnos. To je oseba, ki je izredna v svojem poslu, šport skuša razumeti čim bolje. Če se midva razumeva, so vsi ostali problemi manjši.
Naj pride nekdo in reče, da državno prvenstvo ni pomembno. Slišal sem, ne vem, ali je res, da so v nekaterih klubih predsedniki že nekajkrat prišli v garderobo in zahtevali, da se zmaga v pokalu in prvenstvu.
Kaj vas je pripeljalo nazaj? Džile spet v "majhni" Krki ...
V nasprotju s tistim, kar ljudje mislijo, nimam težav z egom. Da bi bil uspešen v tem poslu, moraš prav ego znati dobro nadzorovati. Ne mislim, da sem prerasel Novo mesto, in to ni bil korak nazaj v moji karieri. Stvari, ki sem jih zahteval, je klub spoštoval. Seveda ni trenerja na svetu, ki si ne bi želel boljše ekipe, a o vseh finančnih omejitvah sem bil seznanjen že pred prihodom. Želel bi si novo dvorano, da skušamo vsi skupaj narediti ekipo, ki bi bila vsako leto v evropskem pokalu. A to zdaj ni realno. Želim narediti okolje, v katerem bi mladi vedeli, da obstaja pot do igranja v prvi ekipi, saj je prav to, da ni pravega pretoka v prvo moštvo, največji problem mladih. Veliko primerov je, ko fantje preprosto ne igrajo članske košarke v ekipi, v kateri so začeli. Menim, da če sem vzel nekega mladega in je šel skozi obdobje prilagajanja, mora dobiti priložnost. Če je ne, potem si je verjetno niti ne zasluži.
Vas ne moti premajhna ambicioznost kluba?
Ta zgodba se je začela po izjavi Matjaža Smodiša. Ne vem, kaj točno je mislil. Okvir zgodbe je zelo jasen. Obstajajo finančne omejitve in mi delamo znotraj njih. Odkar je ta predsednik, ni dolgov. Ne vem, kdo še lahko reče, da je tako. Podpišeš za žličko in boš to tudi dobil. Ne boš dobil večje žlice, a veš tudi, da ne boš dobil še manjše. Nekateri mislijo, da je to majhna ambicioznost. Pa je res? Veliko je povezano z ekonomskim položajem v državi, recesijo. Ne vem, ali je normalno, da bi bil naš klub zdaj glavna prioriteta. To, da smo iz Novega mesta, pa ne zmanjšuje naše vloge v slovenski košarki, čeprav so tendence, da bi jo zmanjšali. Petkrat zapored smo bili prvaki, pa so vsakič bile zgodbe, zakaj je tako. To se mi zdi malo dvolično in licemerno. Če nekomu ni pomembno biti najboljši v Sloveniji, nam je, in tudi letos bomo to poskušali.
Vas moti ta etiketa, da vam je najbolj pomembno le, da premagate Olimpijo?
V Krki sem v ligi ABA delal v sezoni 2010/11 in nisem ravno prepričan, da je bila Olimpija uspešnejša od nas. Vsi vemo, kaj je bilo na tistem zaključnem turnirju ob odprtju Stožic, ko smo v polfinalu izgubili z Olimpijo. Lani smo bili pred Olimpijo. Naj pride nekdo in reče, da državno prvenstvo ni pomembno. Slišal sem, ne vem, ali je res, da so v nekaterih klubih predsedniki že nekajkrat prišli v garderobo in zahtevali, da se zmaga v pokalu in prvenstvu. Osvojili smo pokal Eurochallenge. Samo dva slovenska kluba sta zmagala v evropskih pokalih, Olimpija v pokalu Radivoja Koraća, pokal Eurochallenge pa je prav nekakšen njegov naslednik. Nismo ravno majhne miške, obstajamo tudi mi. Naši igralci so slovenski reprezentanti. Ljudje morda težko sprejmejo, a v slovenski košarki sem s premorom od leta 2008 in nekaj zveze ima tudi z menoj. Najbrž kaj slabega ...
Iz Srbije je velikokrat slišati ali prebrati, da bi tak strokovnjak moral delati v domovini. Zakaj ne dela?
Kje naj delam? V Zvezdi ne morem delati, Partizan ima najboljšega trenerja. Ljudje imajo napačno mnenje. Krka je vse, samo ne slabo okolje za delo trenerja. Imam svobodo dela, finančno je klub stabilen.
Ste ob zadnjih porazih občutili kakršenkoli pritisk uprave?
Vedo, kaj se dogaja, in razumejo. Nimamo krize dela, ampak krizo rezultata.
Prej ste omenili Smodiša. Kakšen odnos ste imeli z njim?
Odličen. Matjaževa igralska figura je tako velika, da je morda prevelika celo za Slovenijo. Lahko bi se tudi nekdo vprašal, kako to, da Smodiš ni v zvezi. Tam je Rašo, ki je bil velik igralec, a lahko bi bil tudi Smodiš. Kaj konkretno se je zgodilo v Krki z Matjažem, ne vem. Vem pa, da otroci iz njegove šole igrajo ob polčasih na tekmah. Morda je kdo stvari predstavil napačno, ne vem, ali je kakšen velik spor med njim in klubom. Ne verjamem, da bi, če bi ga zdaj poklical za pomoč, to odklonil.
Matjaževa igralska figura je tako velika, da je morda prevelika celo za Slovenijo. Lahko bi se tudi nekdo vprašal, kako to, da Smodiš ni v zvezi. Tam je Rašo, ki je bil velik igralec, a lahko bi bil tudi Smodiš.
Nismo še slišali vašega odziva na žreb skupin za evropsko prvenstvo?
Odličen žreb. Od vseh evropskih mest moram igrati prav v Zagrebu, kjer sem bil že velikokrat. (smeh) Šalo na stran. Ljudem v makedonski zvezi je zelo pomembno, da nadaljujemo kontinuiteto nastopanja na prvenstvih. Popolnoma jasno pa jim je, da se je poslovila generacija Čekovskega, Gečevskega, Antića, Ilievskega, McCalebba, Samardžiskega. Nekateri še lahko igrajo, drugi ne, a to ni več ista reprezentanca. Zelo pomembno je bilo, da nadaljujemo kontinuiteto igranja na prvenstvih, kar nam je uspelo. Ali imamo zdaj velike ambicije? Ne, kar pa je z ene strani dobro, saj iz položaja, v katerem nimamo pritiska, lahko morda koga presenetimo. V kvalifikacijah smo povsem spremenili ekipo. Navijači makedonske reprezentance so morda poznali nekaj imen. So tudi slabše skupine, ta in tista, v kateri so Srbija, Španija, Nemčija in tako dalje, sta veliko kvalitetnejši od ostalih dveh. Kakšna je razlika med tem in zadnjim prvenstvom? To je kvalifikacijsko za olimpijske igre in vsi tisti, ki predlani niso igrali, se bodo letos pojavili. Na seznamu evropskih ekip, ki želijo na olimpijske igre, so tako Hrvati, Slovenci kot Grki. Torej, kako naj komentiram skupino? Vse je super. (smeh) Ni, a šli bomo tja, da pokažemo nove fante. Lani je bilo vse skupaj videti kar dobro, morda bo letos še bolje.
Boste prepričevali starejše, da odigrajo EuroBasket?
Ne, mislim, da so vsi zaključili to zgodbo.
Tudi Ilievski?
On je še odprta zgodba, ker ima poseben položaj, in z njim se bomo še pogovorili. Rad bi, da nam pomaga, gre za kvalitetnega igralca, ki nam lahko veliko da, posebej pri slogu igre, ki ga gojimo. Imamo odlično zunanjo strelsko linijo, če najdemo igralca, ki bi delal višek, kot ga dela Ilievski, bi to še obogatilo našo igro. Poleg tega bi prinesel izkušnje, res bi rad, da igra, ostali pa so po mojem mnenju končali nastope v izbrani vrsti.
Kdo bo "tujec"?
Mislim, da bo ostal Hendrix.
Kako mislite uskladiti delo v reprezentanci in klubu? Vam pogodba s Krko po tej sezoni poteče?
To je kompleksno vprašanje. Nekaj se bomo dogovorili, Zagreb je navsezadnje blizu.
Ne razmišljam preveč vnaprej. Morda se bom celo vrnil v ligo NBA, mislim, da ni nerealno.
Res je, a veliko trenerjev je potem, ko se začne klubska sezona, spoznalo, da jim je hkratno vodenje kluba in reprezentance prineslo veliko negativnega.
Ah, ne. Imam stoodstotno zaupanje v svoje sodelavce, tako da tu ne vidim težav. Saša in Leon bi verjetno delo opravila še bolje kot jaz.
Kakšne ambicije še imate, kje se vidite v prihodnosti?
Ne vem. Ne razmišljam preveč vnaprej. Morda se bom celo vrnil v ligo NBA, mislim, da ni nerealno.
Ker dobro poznate razmere, lahko evropski trenerji vodijo klube v ligi NBA?
Ne morejo in nikoli ne bodo. Naše razumevanje položaja glavnega trenerja je povsem drugačno od ameriškega. To sta dve različni stvari. Biti glavni trener v ligi NBA pomeni veliko ukvarjanja s politiko, veliko je različnih interesov, drugačni so odnosi z mediji, navijači, superzvezdniki. To ni najlažje delo. Če bi še tako želeli, David Blatt ni evropski trener. On je rojen v ZDA, tam je odraščal, delal tam. Mislim, da ni blizu dan, ko bi se nekdo odločil, da bo dal priložnost evropskemu trenerju.