Bilo je v enem izmed zapisov po Strade Bianche, ko smo si sposodili in priredili citat Ricka Blaina alias Humpreyja Bogarta iz zaključka kultne filmske klasike Casablanca. »Pogi, to bi lahko bil začetek čudovitega rivalstva.« To bi lahko bil začetek čudovitega rivalstva med 27-letnim Tadejem Pogačarjem in osem let mlajšim Paulom Seixasom. Ob tem smo dodali, da bo za Pogačarja sicer moral pojesti še kar nekaj žgancev, toda Francoz bi lahko prevzel mesto prvega prestolonaslednika.
Poldrugi mesec dni kasneje jih ni malo, ki bi mlademu Francozu že pripisali vlogo prestolonaslednika oziroma prvega izzivalca. Po belih cestah je namreč še dodal plin, še stopil na pedala. Na Baskiji je dobil tri etape, osvojil vse štiri majice in imel v skupnem seštevku poltretjo minuto prednosti pred najbližjim zasledovalcem. Potem je v sredo v Pogačarjevemu slogu pohrustal konkurenco na zloglasnem Mur de Huy in postal najmlajši zmagovalec v zgodovini Valonske puščice.
Novo poglavje v Seixasmaniji
Ne le prestolonaslednika, nekateri bi mu že prilepili tudi oznako novega Pogačarja. Francoski odgovor na Pogačarja. V vsakem primeru Seixas predstavlja prihodnost svetovnega kolesarstva. Prihodnost, ki pa je že prišla. Devetnajstletnik deluje resnično impresivno, iz dirke v dirko vse bolj in bolj. Z vsakim novim uspehom pa se še dodatno razplamtijo govorice o njegovi prihodnosti. Njegov tabor seveda želi tudi denarno unovčiti njegov ekstra talent oziroma ekstra rezultate. Pojavile so se govorice, da si je zaželel povišice. In to izdatne, pri tem pa so z ušesi zastrigli tudi v najbogatejših ekipah, seveda tudi pri UAE Team Emirates.
Pogodbo z Decathlonom ima do konca prihodnje sezone, da jo bo podaljšal, pa postaja zadeva državnega interesa. V to, da bi ostal v francoski ekipi, naj bi si namreč prizadeval celo francoski predsednik Emmanuel Macron. Podobno kot pred leti, ko je Macron nagovarjal Kyliana Mbappeja, da ostane v PSG-ju.
Francijo je zajela Seixasmanija, v nedeljo pa naj bi dobila novo poglavje. Na gospodov dan sledi drugo letošnje srečanje oziroma drugi obračun Pogačarja in Seixasa. Njun prvi dvoboj na Strade Bianche je kot že rečeno dobil Pogačar. A 19-letni Francoz je iz dirke v dirko izkušenejši in predvsem samozavestnejši. Po izjemni sredini predstavi na kolesarski katedrali Mur de Huy le še toliko bolj. Na ikoničnem zidu je bil celo ducat sekund hitrejši kot Pogačar lani, a je v isti sapi potrebno dodati, da so bile vremenske razmere letos neprimerno boljše.
Tudi konkurenca roko na srce ni bila ravno najmočnejša. Družbo na zmagovalnem odru sta mu denimo delala Mauro Schmid in Ben Tulett. V nedeljo bo druga zgodba, druga pesem. Mačka oziroma volk se vrača domov.
Ardenski volk
Po ardenskem merjascu (Philippe Gilbert) smo dobili še ardenskega volka. V zadnjih dveh letih bi lahko namreč četrti spomenik sezone preimenovali v Liege-Komenda-Liege. Ali Komenda-Liege-Komenda. Pogačar je bil na zadnjih dveh izvedbah te klasike razred zase. Pri tem je uporabil isti recept. Ekipa na čelu z Lamborghinijevim traktorjem po imenu Domen Novak mu je pripravila teren, Pogačar pa je stvari v svoje roke oziroma noge vzel na La Redoute, ki se nahaja dobrih 30 kilometrov pred ciljem.
Slabše spomine ima na leta 2020, 2022 in 2023. Jeseni 2020 se mu je zaradi Alaphilippovega vijuganja sfižil sprint in se je moral zadovoljiti s tretjim mestom. Leta 2022 je zaradi smrti zaročenkine mame nastop tik pred zdajci odpovedal, leto pozneje pa je tu grdo padel in si zlomil zapestje, kar je močno vplivalo tudi na nadaljevanje sezone.
Letos je za razliko od lani preskočil prva dva dela ardenske trilogije in je lahko v miru (na)polnil baterije po Pariz-Roubaix, kjer je doživel enega redkih porazov v zadnjem obdobju. Seznam kolesarjev, ki so premagali Pogačarja na zadnjih osmih dirkah na katerih je nastopil, je kratek. Zelo kratek. Wout van Aert. To je to, to je seznam.
Tudi zaradi tega bo seveda tudi v nedeljo favorit številka ena in bo vnovič dirkal s tarčo na hrbtu. Pogačar bi se s četrto zmago na LBL na drugem mestu večne lestvice izenačil z Moreno Argentinom in Alejandro Valverdejem. Rekord še vedno drži Eddy Merckx, Kanibal je La Doyenne dobil petkrat.
Tretje kolo
Seveda na izjemno zahtevno klasiki, na kateri bo šlo vseskozi gor in dol, ne bo šlo le za dvoboj Pogačarja in Seixasa. Predvsem Remco Evenepoel bo iz vsega skupaj poskušal narediti troboj. Za Evenepoela je to eden glavnih ciljev spomladanskega dela sezone, med drugim je v želji, da se povsem osredotoči na staro damo, izpustil Valonsko puščico. Tisti bolj zlobnih jezikov bodo dejali, da se je zbal poraza proti francoski puščici. Odločitev je bila namreč vsaj malce presenetljiva, saj mu le Valonska puščica manjka do popolne ardenske kolekcije.
Remco sicer po (zanj) skromnih rezultatih v ZAE in Kataloniji zdaj počasi jemlje zalet. Na Flandriji je bil tretji, na Amstel Gold prvi, v nedeljo pa bo lovil tretjo zmago na eni največjih ter najpomembnejših belgijskih dirk.
Stodvanajsta izvedba dirke Liège–Bastogne–Liège se začne malo pred deseto dopoldne, končala pa naj bi se okoli 16.20. »La Doyenne«, najstarejša od petih velikih klasik, bo sklepno dejanje letošnjih pomladnih klasik. Po tej dirki se bo fokus v pelotonu preusmeril proti etapnim dirkam, na čelu z Grand Touri. A o tem potem. Zdaj je čas za staro damo in prvo poglavje v kar bi lahko bilo rivalstvo, ki bo obeležilo naslednjih nekaj let.
