Odštevanja je konec, prvi spomenik in z njim prvi vrhunec kolesarske sezone 2026 je pred vrati. Klasika med prestolnico mode Milanom (oziroma njegovim predmestjem) in festivalskim San Remom.La classicissima di Primavera je dirka, sestavljena iz dveh delov. Skoraj šest ur dolgega uvoda, ko se ne zgodi praktično nič. Živ dolgčas, ko je težko ostati buden. Tako tistim na kolesu kot onim pred televizijskimi sprejemniki. In potem sledi zadnje dobre pol ure, ko se zgodi vse. Ni jih malo, ki bodo zatrdili, da je to najbolj razburljivih 30, 40 minut v sezoni. Nekaj, o čemer bi veliko vedel povedati Matej Mohorič, ki je leta 2022 tu prišel do ene največjih, če ne kar največje zmage v karieri.
Odločilno akcijo je sprožil pri spustu z ikonskega Poggia. Šel je na glavo. »All-in«, če se izrazimo v pokeraškem žargonu. Ni bil to spust in zaključek za tiste s šibkim srcem. Med vratolomnim superveleslalomom s Poggia je večkrat zastal dih. Vsaj nam gledalcem. Nekajkrat je šlo za centimetre, Moho je šel v dresu slovenskega prvaka pogosto do limita in nekajkrat tudi čez. Spust, ob katerem bi bilo treba prilepiti opozorilo »Otroci, tega nikar ne počnite doma«. Bil je to spust za železni križec ali škrlatno srce, v dolino se je vrgel kot tri desetletja pred tem legendarni Irec Sean Kelly. Za pristanek na zmagovalnem odru je bil pripravljen tvegati tudi pristanek v eni izmed gredic s paradižnikom ali v kuhinji nič hudega sluteče italijanske gospodinje.
Zelo sem miren in osredotočen
A bo že držalo, da sreča spremlja hrabre. Bilo je to najsijajnejše poglavje v Mohopediji, pri tem pa je širnemu svetu predstavil »dropper post« oziroma potopno sedežno oporo.
Na tej prestižni klasiki je nastopil tudi v zadnjih treh letih in se pred dvema letoma vnovič vmešal v boj za najvišja mesta. Takrat se ni izšlo, zadovoljiti se je moral s šestim mestom, jutri bo znova poskusil.
Te ceste pozna kot lasten žep, to je njegovo domače dvorišče, njegovo igrišče. Živi namreč v bližnjem Monaku. »Spust bi lahko prevozil z zavezanimi očmi. Morda mi je bolj domač le še spust s Podblice,« je dejal pred tremi leti, ko je na dirko prišel v vlogi branilca zmage.
Letos bo skupaj s preostalimi 197 kolesarji v senci Tadeja Pogačarja in Mathieuja van der Poela, dvojice, ki je raztrgala dolgoletni scenarij te dirke in pod vprašaj pristavila tisto oznako, da gre za klasiko za šprinterje.
Mohorič bo med tistimi, ki bodo stavili na tisti rek, da kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. »Dirka Milano–Sanremo vedno prebudi posebne spomine in čustva. Čez zimo sem zelo trdo delal in počutim se precej dobro. Zelo sem miren in osredotočen, natančno vem, kaj je potrebno za dober rezultat na Via Roma. V soboto bom užival v vsakem trenutku dirke, poskrbel, da bom na cesti pustil vse, in da v cilju ne bo nobenih obžalovanj,« pred letošnjo MSR pravi Mohorič, ki mu bodo tokrat pomagali Damiano Caruso, Fran Miholjević, Roman Ermakov, Alessandro Borgo, Pau Miquel in Edoardo Zambanini.
Tako kot Pogačar – napasti na Cipressi – ima tudi Mohorič jasen načrt. Na vrh Poggia priti z najboljšimi ali pa tik za njimi in na to – na glavo v dolino. Spust je njegov adut. »Nismo favoriti, zavedamo se, da so nekateri kolesarji močnejši od nas, vendar je Matej mož tisočerih presenečenj. Celotna ekipa je povsem predana temu, da ga podpira skozi najdaljšo dirko sezone, in verjamemo, da lahko doseže vrhunski rezultat,« dodaja športni direktor Enrico Gasparotto.
