»Guess who's back, back again? Pogi's back, tell a friend,« če malce priredimo vižo Eminema, navsezadnje naj bi bil prav ameriški raper razlog za Pogačarjev nov stil pričeske.
Pogačar je nazaj na startu. Prvič po 11. oktobru lani. Sezono podobno kot leta 2024 odpira na Strade Bianche, na tej severni klasiki na jugu Evrope. Oziroma najjužnejša severna klasika v Evropi, kot jo oglašujejo. Sobota v prahu je italijanski odgovor na nedeljo v peklu. Paris-Roubaix v Toskani – le da namesto granitnih kock, ki dajejo DNK peklu severa, tu pečat in navsezadnje tudi ime dirki dajejo »sterrato«, odseki makadama.
Klasika, ki po priljubljenosti počasi dohaja, če ne celo prehiteva številne druge, ki se sicer ponašajo s precej bogatejšo tradicijo in zgodovino. Klasika kratke zgodovine, a strmo naraščajoče priljubljenosti in prestiža. Odisejada čez toskanske hribe in doline, ovita v mistični oblak prahu, postaja ena tistih klasik, ki je »must see« za vse zaprisežene ljubitelje kolesarstva. Povedano drugače: morda (še) ni ena najbolj slovitih, je pa ena najbolj slikovitih, ena najbolj fotogeničnih dirk na koledarju. Dantejevska preizkušnja, kot jo je pred leti opisal eden od kolesarjev. In kot takšna za številne kolesarje ena (naj)ljubših dirk leta. Tudi za Pogačarja. Sploh v zadnjih letih.
Seixas razburkal domišljijo, a …
V zadnjih štirih letih je trikrat nastopil na tej klasiki in vedno prvi prečkal ciljno črto na Piazza del Campo, tej kolesarski La Scali. Pri tem ni le zmagoval, ampak dominiral. Tekmecem je s svojo vožnjo jemal voljo do življenja. Leta 2024 je bil v samostojnem begu kar 82 kilometrov. Strade Bianche morda (še) ni monument, je pa bila predstava Pogačarja brez dvoma monumentalna. Lani se je zadnjega tekmeca otresel »šele« 18 kilometrov pred ciljem, a je potrebno dodati, da je imel pred tem bližnje in boleče srečanje z asfaltom.
Strokovnjaki in stavne hišne so si enotni, da je tudi tokrat prvi favorit. Izrazit favorit. Da bo to še ena demonstracija (pre)moči, pa čeprav so organizatorji v želji, da bi na dirko vrnili specialiste za klasike, letos oklestili število višinskih metrov in število makadamskih kilometrov. Število neasfaltiranih sektorjev so zmanjšali s 16 na 14, število makadamskih kilometrov pa z 82 na 64. Skrajšali so tudi skupno razdaljo dirke, z 213 na 201 kilometer.
In kdo so kolesarji, ki bodo poskušali ujeti Pogačarja na levi nogi? Poleg moštvenega kolega Isaaca del Tora so tu zmagovalec izpred treh let Tom Pidcock, izkušeni Wout van Aert, ki se na dirko vača po šestih letih, pa Ben Healy, Romain Gregoire in tudi Matej Mohorič, sokapetan ekipe Bahrain Victorious, ki je to dirko dvakrat že končal v top 6.
Morda še najzanimivejše ime med izzivalci je Paul Seixas. Komaj devetnajstletni Francoz, ki pa so mu nekateri že prilepili oznako naslednja velika stvar kolesarstva. Ne le francoskega, ampak svetovnega.Po tretjem mestu na lanskoletnem EP je tudi v letošnjo sezono vstopil zelo uspešno. Po drugemu mestu na Volta ao Algarve je sledila še zmaga na klasiki Faun-Ardeche, ko je zadnjih 42 kilometrov prevozil sam. Solo v slogu Pogačarja. Dovolj, da je razburkal domišljijo kolesarskih navdušencev, v prvi vrst seveda francoskih, ki na kolesarskega odrešenika, ki bi lahko osvojil domači Tour, čakajo že dolgih 40 let. »Pogačar je vesoljec, Seixas pa je odrešenik,« ga je opisal vedno barviti Marc Madiot.
A zdi se nam, da bo Seixas vendarle moral pojesti še kar nekaj žgancev, da bo lahko izzval nespornega kralja svetovnega kolesarstva. Še pred dnevom žena pričakujemo še en dan Tadeja Pogačarja.
