V Milanu so v sredo predstavili traso letošnje klasike Strade Bianche, ki bo na sporedu sedmega marca. Po dveh letih Pogačarjeve tiranije so organizatorji spremenili traso.
Po kritikah tako navijačev kot kolesarjev bo dirka spet potekala po lažji trasi. V zadnjih letih so organizatorji dodali dodatne kilometre in vzpone, zaradi česar so sicer številni specialisti za klasike izpustili to dirko. Med slednjimi je tudi Mathieu van der Poel. »Postala je dirka za hribolazce. Več mi pomeni, da sem zamudil uvodni konec tedna klasik, kot pa Strade Bianche,« je dejal Nizozemec, ki je izpustil zadnji dve izvedbi te fotogenične dirke.
Zdaj so organizatorji storili korak naproti Van der Poelu in druščini. Nazaj h koreninam. Skrajšali so dirko (iz 213 km na 201 km), zmanjšali število makadamskih odsekov (iz 16 na 14) in s tem tudi skupno število kilometrov po makadamu (iz 82 km na 64 km).
Nekateri to vidijo kot poskus kastracije Tadeja Pogačarja, ki je bil v zadnjih dveh letih (tudi) tu razred zase. Pravijo, da lažja trasa lahko pomeni, da bodo znova bolj konkurenčni tudi specialisti za klasike, kot je denimo Wout van Aert. Da bo dirka spet bolj odprta, spet bolj spominjala na tisto, zaradi česar je bila tako priljubljena med kolesarji in gledalci. Spet drugi trdijo, da se ne bo prav veliko spremenilo, saj zadnjih 80 kilometrov ostaja bolj kot ne enakih in je dirka še vedno pretežka za kolesarje kot sta Van Aert ter Van der Poel. Da bomo spremljali še eno simultanko Tadeja Pogačarja. V vsakem primeru si na svojem koledarju podčrtajte 7. marec.
The route of 2026 Strade Bianche got a bit easier (15 km less km of gravel and 12 km shorter race). I don't think this will change anything, the last 80 km are the same so Pogacar will go crazy after Monte Sante Marie. Still too hard for MVDP to stand a chance.#StradeBianche pic.twitter.com/TenlBIcvgP
— Mihai Simion (@faustocoppi60) January 21, 2026
Severna klasika na jugu Evrope
Strade Bianche je severna klasika na jugu Evrope. Oziroma najjužnejša severna klasika v Evropi, kot jo oglašujejo. Sobota v prahu je italijanski odgovor na nedeljo v peklu. Pariz–Roubaix v Toskani, le da namesto granitnih kock, ki dajejo DNK peklu severa, tu pečat in navsezadnje tudi ime dirki dajejo »sterrato«, odseki makadama. Klasika, ki po priljubljenosti počasi dohaja, če ne celo prehiteva številne druge, ki se sicer ponašajo s precej bogatejšo tradicijo in zgodovino. Klasika kratke zgodovine, a strmo naraščajoče priljubljenosti in prestiža. Odisejada čez toskanske hribe in doline, ovita v mistični oblak prahu, postaja ena tistih klasik, ki je »must see« za vse zaprisežene ljubitelje kolesarstva. Povedano drugače, morda (še) ni ena bolj slovitih, je pa ena bolj slikovitih, ena najbolj fotogeničnih dirk na koledarju. Dantejevska preizkušnja, kot jo je pred leti opisal eden od kolesarjev. In kot takšna za številne kolesarje ena (naj)ljubših dirk leta. Tudi za Pogačarja.
Pogačar in Strade Bianche je bila ljubezen na prvi pogled. Dobil jo je že trikrat, lani kljub padcu v enem izmed ovinkov, v spomin pa se je zarezala tudi njegova predstava leta 2024, ko je slavil po samostojnem begu dolgem kar 81 kilometrov. Strade Bianche morda (še) ni monument, je pa bila predstava Pogačarja brez dvoma monumentalna.
