»Leto, ki ga bom zagotovo pomnil vse življenje. Predvsem tisti 6. avgust.« S temi besedami je Filippo Baroncini, italijanski kolesar moštva UAE Team Emirates, začel čustveno objavo na družbenih omrežjih, v kateri je prvič javno spregovoril o hudi nesreči, ki jo je doživel 6. avgusta na Dirki po Poljski. Objavi je dodal tudi fotografije okrevanja.
Skoraj bi oslepel
Nesreča mu je povzročila zlom ključnice, poškodbo vratne hrbtenice in hude obrazne poškodbe. Prav slednje so zdravnike prisilile, da so ga preventivno sedirali, da bi omejili gibanje. »Vsako podrobnost padca še vedno jasno vidim pred seboj,« je Baroncini deja v nedavnem intervjuju za Sporzo. »Na nevarnem spustu je bilo v ovinku ogromno peska. Izgubil sem nadzor nad kolesom in žal padel prav tam.« Posnetkov in fotografij iz trenutkov neposredno po nesreči še vedno ne zmore pogledati. »Še vedno si ne upam pogledati fotografij takoj po padcu. Ko vidim, kako hudo je bil poškodovan moj obraz, tega ne zdržim,« je priznal Italijan, ki pri predelovanju travme sodeluje tudi s psihologom. »Če bom ta padec ves čas nosil v glavi, ne bom mogel dosegati rezultatov.«
Dogodek je znova odprl vprašanje varnosti na Dirki po Poljski, kjer je Baroncini opozoril tudi na očitne pomanjkljivosti pri posredovanju. »V reševalnem vozilu sem bil kar 45 minut. Neverjetno, če pomisliš, v kakšnem stanju sem bil.« Posebno zahvalo je namenil zdravniku ekipe INEOS, ki je urgiral, naj ga nemudoma odpeljejo v bolnišnico. »Imel sem zlomljeno čeljust, zdrobljen nos in skoraj sem oslepel,« je razkril. Dodal je, da so mu očala dobesedno rešila vid: »Ker sem jih nosil, se mi je zlomil nos. A prav ta očala so mi rešila oči. Manjkalo je le nekaj milimetrov in bil bi slep.«
Pravi čudež
»Oče in brat sta pripotovala na Poljsko, da bi me več dni gledala, kako ležim v bolniški postelji v komi,« se spominja. »Kasneje sem izvedel, kako težko obdobje je bilo to zanju. Če bi jima lahko pred komo povedal, da sem v redu, bi to storil – a za to nisem bil v stanju.« S Poljske so ga s helikopterjem prepeljali v Milano, kjer je prestal enajsturno rekonstrukcijsko operacijo čeljusti in obraza. »Ko sem se po dveh tednih zbudil, sem dojel, da je pravi čudež, da sem sploh živ in da še vedno vidim.« Vračanje k treningom je bilo postopno – najprej rehabilitacija v bazenu, nato prvi javni nastop oktobra na ekipnem srečanju v Abu Dabiju. »Trpim bolj kot drugi, saj moje stanje še ni dobro. A vem, da moram biti potrpežljiv.«
Življenje gre naprej
V nedavni objavi na družbenih omrežjih je Baroncini strnil razmislek o najtežjih trenutkih svoje kariere: »To so trenutki, ki te globoko zaznamujejo – v telesu in duši. Trenutki, ki bolijo, a te hkrati naučijo več kot katerakoli zmaga. Naučijo te, da so resnično lepe stvari v življenju tiste bistvene: ljubezen družine, tvoje punce, prijateljev. Naučijo te, da je življenje samo po sebi lepo in da ga je treba živeti do konca, saj ga lahko iz trenutka v trenutek ne bi bilo več.«
V zapisu se je dotaknil tudi največjega strahu: »Najbolj me ni bilo strah bolečine ali zlomljenih kosti. Za trenutek sem začutil, da bi lahko v svoji družini pustil praznino. To je bil najtežji udarec, tisti, ki me je najbolj zlomil. Bolečina mine, rane se zacelijo … a misel, da bi lahko povzročil trpljenje tistim, ki jih imaš rad, te zlomi od znotraj.«
Objavo je sklenil z optimizmom in odločnostjo: »Danes je tu nova ponovna rojstvo. Življenje gre naprej, z neizmerno hvaležnostjo in z močjo, za katero morda sploh nisem vedel, da jo imam. V tišini se pobiram, z nasmehom. Ker še vedno počnem to, kar imam rad. Ker še vedno želim pustiti svoj pečat – in ne biti le tisti z brazgotinami na koži. Ker imam še vedno lakoto, sanje in pot pred seboj. Ne more deževati večno. Vidimo se leta 2026, na cestah, z več poguma kot kdaj prej. Hvala vsem, ki ste mi v teh mesecih stali ob strani – z besedo, prisotnostjo, objemom. Nikoli ne bom pozabil.«
