No, res je, bilo je tudi veliko, zelo veliko rumenih majic. In dirka, Tadej Pogačar je izpolnil obljubo, izpolnil pa je še sanje mnogim navijačem, ki so ga prosili za podpis ali fotografijo.
V soboto je bil na sporedu že sedmi kriterij Tadeja Pogačarja v Komendi. Na zdaj že slovitem kilometrskem krogu po središču mesteca z nekaj več kot tisoč prebivalci (občina jih ima skoraj sedem tisoč) se je trlo ljudi, mladih in starih, moških in žensk, družin, tistih s kolesom, tistih brez ... V Komendo, staro srednjeveško mesto, kjer so vitezi malteškega reda gojili konje, so prišli ljudje od blizu in daleč, ki so hoteli videti slovenskega športnega heroja in najboljšega kolesarja na svetu.
Na parkirišču ob hipodromu so bile registrske tablice iz cele Slovenije, tudi iz Kopra in Murske Sobote, tudi iz Slovenj Gradca. In ne samo to, lahko smo opazili avtomobile z oznakami Belgije, Nizozemske, Francije, Italije, Avstrije, Nemčije ... Še krajevni župnik se je pridružil kolesarskemu prazniku in sobotno mašo ob 19. uri v Komendi odpovedal in jo prestavil v bližnje Moste.
Skratka, v soboto je bil v Komendi pravi kolesarski žur, pa čeprav to ni bil sprejem za šampiona, kot je bil v preteklih letih, ampak čisto prava dirka na kateri so se za zmago pomerili od dečkov in deklic pa do članov in članic. In vsi so pedala potiskali do konca, do zadnjih moči, saj je res prestižno zmagati na dirki, na kateri v istem dnevu svojo moč pokaže tudi najboljši kolesar na svetu.
Spektakel v Komendi je potekal v organizaciji Kolesarskega društva Rog – Pogi in Pika Team, v sodelovanju z občino Komenda. Start kriterija – tekmovalci so se v sprintih merili za točke – je bil pred krožiščem v Komendi, cilj pa na vrhu vzpona pred cerkvijo. Krog je dolg kilometer, trasa proge pa se pred Klancem (Žnidarjem) spusti proti cesti Breg-Komenda in pri Kernu ostro zavije nazaj proti središču Komende.
O vsem in še o marsičem
Še pred dirko pa je Pogačar pol ure posvetil še slovenskim in tujim medijem na novinarski konferenci. Kot vedno se Tadej ni izmikal odgovorom, čeprav se dobro zaveda, da vsaka njegova izrečena beseda v trenutku potuje po celem svetu. Pa četudi to izreče v dvorani kulturnega doma v Komendi.
Za Pogačarja je vedno lepo, ko se vrne domov, k družini in ogromnemu številu svojih privržencev. "Velika gneča je bila tudi, ko sem se z avtomobilom peljal domov," se je najprej nasmejal Pogačar in malce zbodel upravljavce slovenskih cest. Potem je seveda nadaljeval v sproščenem tonu: "Vesel sem, da sem spet doma. Dva dneva sem se malce vozil s kolesom po domačih cestah, na teh, na katerih sem treniral od malega. Vedno je lepo videti družino, prijatelje in sosede, tako da se imamo res čudovito."
Nasledniki
Koliko pa Pogačar spremlja slovensko kolesarstvo? "Slovensko kolesarstvo napreduje. To se najbolj vidi pri množičnem vpisu v klube. Več kot je otrok, več kot je kolesarjev in kolesark, večja je možnost, da bo kakšen toliko trmast, da bo prišel do profesionalne pogodbe. Ni se nam treba bati za prihodnost slovenskega kolesarstva. Toda treba ga bo nadgrajevati," je razmišljal Pogačar, ki z vse večjimi uspehi nalaga breme sebi in drugim: "Na nas, ki dirkamo na najvišji ravni, je pritisk, da upravičimo rezultat od prej. Vedno znova se moraš dokazovati. Enako velja za vse ostale, od najmlajših naprej. Ampak za nekatere je to pritisk, za druge pa dodatna motivacija, da bi jim lahko uspelo."
Naložba
Slovenija si prizadeva, da bi leta 2029 gostila začetek Dirke po Franciji, tri etape. To bi zahtevalo vložek med deset in 12 milijonov evrov. Opravičljivo? "Za slovenski šport bi bilo to zagotovo dobro. Za razvoj kolesarstva na dolgi rok bi bilo to super. Ko sem bil jaz star deset let, smo lahko samo sanjali, da gremo gledat etapo na Giro ali Tour. Daleč je in tega si ne more vsak privoščiti. Če bi bil takrat, ko sem jaz začenjal, Tour v Ljubljani, bi bil to zame še dodaten motiv in bi hotel napredovati še hitreje. Kakšen je denarni prispevek ne vem, a vse je relativno. Za nekatere je, za druge spet ne. Veselim se, da bo začetek Toura v Sloveniji," je bil jasen Pogačar.
Tekmovalna upokojitev
Štirikratni zmagovalec Toura je celo odkrito govoril o svoji upokojitvi: "Dejstvo je, da že odštevam leta do upokojitve. Večini vas se zdi to smešno, a športna kariera je kratka. Zgodaj sem začel zmagovati, ko se bil še 'teliček' in od takrat naprej vsako leto na polno, še hitreje, še več trenirati. Z užitkom gledam na svojo prihodnost. Vem, da ni več tekmovalno dolga, po drugi strani pa vem, da lahko na taki ravni, kot sem zdaj, uživam še nekaj let. Pričakujem, da bo raven mojega dirkanja enkrat tudi padla in da ne bo več toliko zmag. Prišlo bo kakšno slabo leto. Pripravljen sem na vse, kar bo prišlo v naslednjih letih, a treba je uživati v tem trenutku."
In Pogačar je priznal, da ni nič drugačen od običajnih ljudi. "Vsak normalen človek se zjutraj zbudi z mislijo, da danes ne bi šel v službo, šolo ali pa na trening. Upam, no. Na vse skupaj je treba gledati realno. Kariera športnika ni dolga in moram biti pripravljen na to, da se bom enkrat ustavil in sestopil s tekmovalnega kolesa."
Zasebno in ironman
Kolumnist Mladine je v svojem pogledu na Pogačarjeve uspehe zapisal, da si športni novinarji Tadeja ne upamo vprašati o njegovi politični usmeritvi in o njegovem zasebnem življenju. Tadejeva politična opredelitev je res njegova osebna stvar in v Sloveniji so volitve tajne, zato odgovora na to vprašanje res nismo prosili, vseeno pa nas je zanimalo, kaj počne oziroma počneta z Urško v res prostem času. "V prostem času kolesarji veliko preživimo na kavču, saj smo po treningu utrujeni (smeh). Zadnje čase na pripravah z ekipo igramo različne družabne igre, po ali pred večerjo gremo na sprehod, v savno ali kaj podobnega. Ko pa sva z Urško doma, pa greva na sladoled, na sprehod, ali pa se zapeljeva z avtom malo naokrog. V prostem času počnem stvari, ki te ne utrujajo preveč. Nič posebnega," je razložil Pogačar, katerega je francoska spletna stran '20 minutes' postavila v povsem nov šport – triatlon oziroma ironman.
Ocenili so, da bi Tadej premagal svetovnega plavalnega prvaka Leona Marchanda in maratonskega prvaka Eliuda Kipchogeja. "Vem za to primerjavo, a o tem nisem posebej razmišljal. Mogoče bi se nekoč lotil ironmana. Verjetno bi mi najbolj ustrezal, ker je res naporen. Čeprav ... Po moje bi se pri plavanju utopil. Zaenkrat res še nimam v mislih nastop na ironmanu (smeh). Ostajam pri kolesarstvu, morda bi zmogel tudi tek, s plavanjem pa naj se ukvarjajo drugi," je bil zanimiv odgovor najboljšega kolesarja na svetu.
Formula ena
Pogačar se ob prostih dnevih v Monaku, ko nima treningov, odpravi s kolesom 'na sprehod'. Večkrat tudi v družbi dirkača formule ena Carlosa Sainza. "Na srečo v okolici Monaka lahko najdeš kakšnega voznika formule ena. S Carlosom smo se kar spoprijateljili. Kadar najdemo čas, se najdemo skupaj. Jaz imam razgibavanje na kolesu, onadva pač ne (smeh). Med seboj si pripovedujemo zgodbe. Onadva govorita o formuli, midva z Urško o kolesarstvu. To sta sicer dva različna svetova, a kolesarji lahko nekaj vzamemo iz formule in oni iz kolesarstva. Za napredek. Ne motorja. Izmenjamo si kakšne izkušnje," je za konec še razložil Tadej.
In kolesarski praznik na vročo avgustovsko soboto v Komendi si bomo zagotovo zapomnili, zapomnil pa si ga bo tudi Pogačar – izjemno vzdušje, ogromna množica ljudi, sproščen klepet in junak, ki premika meje mogočega.
