Najbolj zagriženi navijači Primoža Rogliča – takšni, ki Tadeju Pogačarju (še vedno) zamerijo, da je rojaka premagal na Touru leta 2020 po tistem neverjetnem preobratu na kronometru – so med in po včerajšnji etapi zagnali vik in krik. Češ, poglejte ga, Pogačarja, lovi Rogliča, da ta ne bi zmagal. Verjamemo, ne, prepričani smo, da nosilec rumene majice in trikratni zmagovalec dirke po Franciji lova na ubežnika Rogliča ni zaukazal zato. Niti ga zato ni zaukazalo Pogačarjevo moštvo UAE Emirates z Andrejem Hauptmanom na čelu spremljevalnega avtomobila. Niti slučajno ne.
Zagotovo so Rogliča lovili, ker si je Pogačar razen nadzora nad etapo ob branjenju rumene majice zelo želel etapne zmage. Sicer je na tem Touru proslavil že štiri, a zadnja z vožnje na čas je danes stara že osem dni, Tadej Pogačar pa je seveda šampion, vedno lačen zmag. Toda zakaj po tem, ko se je z Jonasom Vingegaardom otresel konkurentov, ni krenil po zmago, temveč počakal (nekatere) zaostale, nato pa spustil Thymena Arensmana v beg in ga ni več poskušal (u)loviti? To vprašanje je bilo po koncu etape zelo aktualno na družabnih omrežjih.
Kot je v prenosi na nacionalki ugotavljal že slovenski kolesarski strokovnjak Martin Hvastja, se je Pogačar znašel v nerodnem položaju. Dolge kilometre je moral sam vleči v zaključni klanec z Jonasom Vingegaardom prilepljenim na hrbtu, potem ko je že v prvem napadu uvidel ali ocenil, da se Danca ne bo mogel otresti. Pogijevemu rivalu pa ni padlo niti na kraj pameti, da bi zapeljal pred Pogačarja, ga malo zamenjal v lovu na Arensmanom, ki to ni bil, kaj šele da bi Vingegaard pomislil na napad.
Vodilnemu kolesarju na cesti v dresu Ineosa so se zasledovalci približali šele, ko je odpadel Oscar Onley in je Pogačarja na čelu skupinice z najmočnejšimi tremi kolesarji na tej dirki zamenjal Florian Lipowitz, ki je šel utrjevat tretje mesto. A Tadej protinapada ni sprožil, preprosto se je v cilj pripeljal kot tretji za Jonasom Vingegaardom, ki je deloval, kot da mu je edini cilj premagati Tadeja Pogačarja.
Ta pa se je očitno odločil, da Vingegaard pač ne bo zmagal in se je bil zato pripravljen odreči tudi priložnosti za lastno zmago. »Odločil sem se, da mu (Arensmanu, op. p.) ne bom sledil,« je po etapi povedal vznejevoljeni Pogačar, ki so ga v slabo voljo spravili že kolesarji Decathlon-AG2R, ki so pritisnili na pedala, ko je zaostal Primož Roglič, saj je Felix Gall (u)lovil njegovo peto mesto v skupnem seštevku.
»Dobro nam je šlo do zadnjega vzpona, ampak nekateri kolesarji mislijo, da lahko odšprintajo 19 kilometrov klanca. Hitrost je bila zelo velika,« je bil neposreden Pogačar … »Mislil sem tudi, da Jonas želi zmagati, a je ostal na mojem zadnjem kolesu. Tako da sem se odločil, da ne sledim Arensmanu, ko je ta napadel. Odločil sem se za svoj obrambni ritem. Vesel sem, da je konec. Še dva dneva do Pariza,« je Tadej Pogačar razložil razloge, zakaj (se) je končal(o), kot (se) je.
Nekateri kolesarski strokovnjaki so razmišljali, da Pogačar enostavno ni želel z napadom pripraviti terena za Vingegaarda, da bi ga ta nato iz zavetrja prešprintal. Iz principa, če drugega ne, saj je Danec ob njunih skupnih akcijah že ničkolikokrat le odkimal z glavo, ko ga je Slovenec vprašal, če ga zamenja na čelu, da bi se skupaj lahko odpeljala ostalim konkurentom. Tudi včeraj. Dejstvo je sicer, da je Tadej trenutno veliko močnejši kolesar, ki je od Jonasa v zaključkih etap običajno močnejši, toda dejstvo je tudi, da je med vsemi tistimi kilometri na čelu skupinice na klancu izgubil veliko več moči in energije kot v njegovem zavetrju rival z Danske. Zato si je Pogi morda rekel – če ne bom jaz zmagal, pa tudi ti ne boš. In je pustil do zmage Arensmana.
