Bila je to kraljevska etapa letošnjega Toura. Ob pogledu na traso - in vremensko napoved - so se kolesarji zavedali kaj jih čaka. »Današnja etapa bo verjetno ena najtežjih na Dirki po Franciji, kar smo jih kdaj koli videli,« je pred startom dejal Jonas Vingegaard. »Za vsakega kolesarja bo to boj, da pride do cilja,« je dodal Primož Roglič.
Kraljevska etapa je bila tudi dan D za Vismo. Če so želeli pripraviti zasedo Pogačarju, je bila to najlepša priložnost. Tako nas navsezadnje uči tudi zgodovina. In v tej luči so se čebele tudi lotile etape. Malo za šalo, malo zares, Visma mu je prvo zanko pripravila že pred etapo. Na poti na start se je namreč Pogačar zaletel v avto nizozemske ekipe. »Vozili smo se na start, njihov avto se je peljal pred nami. Pred njim je sicer bilo vse prosto, mi pa smo se vozili za njim. Morda malo preveč blizu. Nato je avto kar naenkrat zavrl, ne vem, morda je želel testirati moje zavore. Nisem bil pripravljen na to, nisem videl razloga, da bi se moral kar naenkrat ustaviti, zato sem se zaletel,« je skozi smeh razlagal Pogačar in dal vedeti, da je v redu ter dodal, da je pripravljen na Vingegaardov napad. »Da bo tvegal vse? Mislim, da je to malce pretirano.«
Lepljivi Lenny
Kmalu po startu se je na čelo postavil vlak Lidl Treka. Namen je bil jasen - na letečem cilju, ki je na vrsto prišel po 23 kilometrih, z Jonathanom Milanom pobrati kar največ točk v točkovanju za zeleno majico. Italijan je res pospravil novih 20 točk in prednost pred najbližjim zasledovalcem Pogačarjem povišal na 92 točk. Glede na to, da "maillot vert" Pogačarja ne zanima preveč, mora Italijan "le" še priti do Elizejskih poljan in prvič bo osvojil predvsem v sprinterskih krogih prestižno majico. V domači omari že ima dve ciklamni majici z Gira.
Lenny Martinez po drugi strani cilja na pikčasto majico. Tudi zato se je na prvem vzponu na Col du Glandon posluževal vseh možnih trikov – dovoljenih in nedovoljenih. Vseeno je ob koncu dneva še vedno oziroma znvoa zaostajal za Pogačarjem. Glede nato, kako se je pred očmi celotnega sveta brezsramno posluževal tehnike lepljivega bidona, si morda pikčaste majice niti ne zasluži.
Roglič v begu
»Bomo videli, kako bo do konca, ne obremenjujem se s skupnim seštevkom. Če bi dobil kakšno dobro etapno uvrstitev, bi bil zadovoljen,« je po torkovi etapi s ciljem na Mont Ventouxu dejal Roglič. In ko je precej pod vrhom drugega vzpona dneva na Col de la Madeleine krenil v napad ter se preselil v ubežno skupino, je med njegovimi navijači završalo.
A ko je Visma nižje po hribu navila ritem, je prednost ubežnikov hitro začela kopneti. Poleg tega, da so hitro ulovili ubežnike, je nizozemski ekipi uspelo že precej pred vrhom osamiti Pogačarja, toda tudi Vingegaard je imel v nadaljevanju ob sebi le Mattea Jorgensona. V nadaljevanju se je v tej šahovski igri situacija na cesti večkrat spremenila, že na začetku vzpona na Col de la Loze pa so se skupini s Pogačarjem, Vingegaardom in Rogličem znova priključili nekateri pred tem odpadli kolesarji, med njimi tudi moštveni kolegi Pogačarja in Vingegaarda.
Za Pogačarja je bil Col de la Loze vrnitev na kraj zločina oziroma kraj enega (naj)hujših porazov v karieri. No, skoraj. Tokrat so se namreč lotilo z druge, lažje, manj zastrašujoče smeri kot pa leta 2020 in 2023, ko je Pogačar izrekel zdaj že znamenite besede. »Konec je z mano, mrtev sem.« Tokrat je pot do strehe Toura (2303 metrov nadmorske višine) zaobšla tisti odsek in se vzpela po drugi strani gore, skozi priljubljeno smučarsko središče bogatih Courchevel. Tudi Primož Roglič Courchevel dobro pozna. Ne zato, ker bi bil oziroma je bogat, ampak zaradi tega, ker je tu že daljnega leta 2007 osvojil 13. in 11. mesto. V smučarskih skokih na mladinski tekmi. Tokrat je zasedel sedmo mesto.
Druge etapne zmage na Touru se je veselil aktualni svetovni podprvak Ben O'Connor, obračun Pogačarja in Vingegaarda oziroma Emiratov in Visme pa je na koncu znova dobil Pogačar. Slovenec je Dancu odšipnil še 11 sekund, mu s tem prizadejal še en psihološki udarec in naredil še en zajeten vrtljaj bližje četrti zmag na dirki vseh dirk.
Med zmagovalci dneva je tudi Škot Oscar Onley, ki je pridobil minuto ter pol v primerjavi s Florianom Lipowitzem in zdaj mlademu Nemcu v boju za tretje mesto diha za ovratnik. V boju za belo majico ju loči le še 22 sekund. Za Red Bull pa se je kraljevska etapa razpletla v slogu tistega reka veliko prometa, malo zaslužka.
KAJ SLEDI?
Petek prinaša zadnjo priložnost za hribolazce, zadnjo gorsko etapo na letošnjem Touru. Kratko, a sladko. Dolga je le 130 kilometrov, vseeno pa vsebuje pet kategoriziranih vzponov in 4500 metrov "višincev."
Kolesarji se bodo spopadli s petimi prelazi, vrhunec etape pa bo vzpon do smučarskega letovišča La Plagne. Slednji se na Tour vrača po več kot dvajsetih letih. Vzpon do priljubljenega smučarskega centra je dolg dobrih 19 kilometrov, s povprečnim naklonom 7,2 %. Gre za razmeroma enakomeren klanec, pa čeprav se vmes naklon približa tudi 10 odstotkom.
Etapa do La Plagna je kot že rečeno »Last chance saloon«, zadnja priložnost – priložnosti za večje časovne dobitke v naslednjih dveh dneh namreč ne bo več veliko.
Karavana bo iz olimpijskega Albertvilla na pot krenila ob 13.30, najboljše se v cilju pričakuje kakšne štiri ure kasneje.
