Za Tadeja je bilo leto 2024 polno presežkov, težko lepše. Pa za vas osebno?
Sem športni direktor v klubu, ki je že drugo leto zapovrstjo številka ena na svetu, Tadej je številka ena na svetu, osvojili smo Tour in Giro. Kot Slovenec pa bi dodal še zmago Primoža Rogliča na Vuelti, tako da imamo vse tri tritedenske dirke. S Tadejem še Strade Bianche, Liege-Bastogne-Liege, svetovno prvenstvo … To je sezona, o kateri smo lahko nedolgo nazaj samo sanjali. Še lani bi vam rekel, da je nemogoče imeti takšno sezono, ampak očitno ni.
Kaj reči po takšnih uspehih? Je neponovljivo? Je v letu 2025 sploh mogoče še več in bolje?
Ko po taki sezoni začneš razmišljati o prihodnosti, se zaveš, da boš moral res trdo delati, če se hočeš približati takim rezultatom. Že da prideš spet nazaj na vrh, je potrebno ogromno energije, da tam ostaneš, pa je še veliko težje. Zdaj so vse oči uprte v nas, Tadej je na vsaki dirki favorit. Če bo naredil kakšno napako, jo bodo poskušali vsi kaznovati.
Če Tadej obdrži watte, številke, ki jih je dosegal v minuli sezoni, bo to zadoščalo, da ostane dominanten kolesar v svetovni seriji?
Vsi malo napredujejo, zato moramo napredovati tudi mi. Tudi če je kdaj videti vse enostavno, v resnici ni tako. Ena sama malenkost lahko spremeni vse. Že kakšna viroza ali spodrsljaj pa je pol sezone mimo. In potem postane težko.
Kaj vi, ki ga verjetno poznate najbolje od vseh, pričakujete od njega? Bo še boljši?
V našem strokovnem timu delamo vse, da bi bilo tako. Ampak se zavedamo, da tudi drugi kolesarji ne počivajo. Verjamemo, da lahko Tadej še napreduje, ampak ostali so blizu.
Za popolno Tadejevo leto 2024 manjkata olimpijsko zlato in zmaga na Vuelti. Bi bilo to preveč tudi zanj?
Jaz mislim, da je bilo kar prav tako, kot smo naredili. Če govorimo o olimpijskih igrah, bi jih fizično še mogoče lahko nekako zdržal, glava pa je druga stvar. Če voziš po tri tedne Giro in Tour, potem pa imaš le malo časa za počitek in se že moraš začeti pripravljati na naslednji velik izziv, se lahko hitro kaj zalomi. Pride do padca, pa je sezone konec. Kar se tiče dirkanja na vseh treh tritedenskih dirkah sezone, pa je zame to nekaj ekstremnega, za to bo mogoče čas kasneje. Ali pa nikoli.
Pogačar sam deluje kot človek, športnik, ki bi želel dirkati in zmagovati vedno in povsod. Ste ga morali v ekipi kaj po domače rečeno ‘bremzati’?
Program na začetku leta je bil tak, kot je bil. Torej dve tritedenski dirki in svetovno prvenstvo, poleg vsega ostalega. Tega smo se držali. Sam menim, da bi bilo res preveliko tveganje, če bi šli še v kaj več, ker govorimo res o velikih naporih. Zdelo se mi je nemogoče, da bi vozil še kaj več. Oziroma tako bom rekel: verjamem, da je možno, ne vem pa, če je to nujno potrebno.
Na kateri dosežek ste vi najbolj ponosni?
Ne morem se odločiti med zmago na Tour de Francu in svetovnem prvenstvu. Tour je bil za Tadeja zelo pomembna preizkušnja, zmaga pa zelo dragocena za njegovo nadaljnjo kariero. Svetovno prvenstvo pa je nekaj posebnega, mavričaste majice si vsak zelo želi, sploh za specialiste za tritedenske dirke pa velja, da težje dosegajo zmage na svetovnih prvenstvih. Zato je bil za Tadeja to še toliko večji izziv. Verjamem, da je Tadeju zato zmaga na svetovnem prvenstvu pomembnejša.
»Greva Tadej, do nezavesti, za Urško …« Besede so vam verjetno znane, ker so vaše, z njimi ste Pogačarja motivirali med kronometrom na Touru. Povejte nam več o tem, so besede spontane, pripravljene vnaprej? Kako doživljate takšne dirke iz avtomobila?
Od prvih kilometrov naprej pa vse do zadnjih kilometrov so predvsem tehnični podatki, da kolesar ne naredi kakšne napake. Ob koncu, ko je kolesar na koncu z močmi, pa ga poskušaš na vsak način motivirati. Zdaj ne vem, ali je to bilo motiviranje Tadeja ali razbremenjevanje mene (nasmešek). Velikokrat se potem v hecu pogovarjava, če me je sploh slišal oziroma poslušal, kadar je ob progi veliko gledalcev in s tem velik hrup. Ampak jaz imam seveda občutek, da me vse sliši in da je vse, kar povem, pomembno.
To z Urško ima kakšno posebno ozadje? Da ste jo omenili …
Tadej in Urška sta res par, ki je lahko za vzgled vsem nam. Zelo sta povezana, drug drugemu dajeta veliko podporo. Zgodilo se je letos, da je kakšne štiri ure pred Tadejevim prihodom v cilj na dirki po Emiliji v cilj kot četrta pripeljala Urška, kar so moji kolegi – mene namreč ni bilo v avtu – Tadeju povedali. To mu je veliko pomenilo, tako da je šel zmagat. Kadar je Urška v cilju, približno vemo, kako bo potekala dirka.
Mimogrede, tudi Primoža ste iz avtomobila vodili do ene velike zmage, zlata na olimpijskih igrah v Tokiu. Kdo je bolj dovzeten za vaše motivacijske govore?
##PAIDBREAK##
Težko rečem, ker na žalost ali na srečo na kronometru ne moreta odgovarjati (smeh).
Koliko pa vam pomeni, da ste lahko bili poleg ob vseh teh uspehih naših največjih kolesarjev?
Seveda mi je v čast in sem ponosen, da sem lahko bil del tako olimpijske zgodbe kot vseh ostalih. Tako na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah kot največjih dirkah. Moje delo je, da sem opora kolesarjem na poti do vrhunskih kolesarjev. Ampak če ne bi bilo mene, bi bil pa nekdo drug na mojem mestu in rezultat bi bil verjetno isti.
Ne moremo mimo njunega rivalstva. Kako ste skozi leta vi to doživljali kot njun rojak, kot človek, ki je pomembno vplival na karieri obeh?
Kot del kluba UAE Emirates sem seveda nasprotnik Primoža in vseh ostalih slovenskih kolesarjev iz drugih ekip. Ampak normalno je, da si oba želita zmagovati, oba sta šampiona. Sta pa v super odnosih, vedno si čestitata za uspehe. To se mi zdi rivalstvo, ki oba vleče naprej. Ker sta nasprotnika, sta še boljša.
Za njune navijače – nekatere izmed njih, se razume – težko rečemo enako. Ni malo Rogličevih privržencev, ki ne navijajo za Tadeja, četudi Primoža ni na dirki in obratno. Pogačar je v nekem intervjuju potarnal, kako ga je prizadelo, ko so mu nekateri Slovenci na Touru skandirali Vingegaardovo ime. In še kaj hujšega. Kako gledate na to?
Tudi meni se je že zgodila kakšna taka neprijetna situacija. Ampak moramo se zavedati, da smo si ljudje različni. Nekatere pri navijanju včasih malo zanese, mogoče vse skupaj dojemajo preveč čustveno. Ampak pomembneje se mi zdi to, da jih je vedno veliko ob cesti, da je tam največ slovenskih zastav. Na to smo lahko ponosni. Slovenija je postala kolesarska nacija, seveda pa bi si vsi želeli, da bi imeli kulturo, kakršno imajo po drugih kolesarskih nacijah. Kjer zaploskajo in čestitajo vsem kolesarjem, četudi niso iz njihove države. Verjetno bo z leti to prišlo tudi k nam.
Ko smo pri letih: Tadej jih ima 26, Jonas 27. Nedolgo tega smo naleteli na izjavo nekega znanega človeka iz sveta kolesarstva, da bomo rivalstvo Pogačar–Vingegaard lahko nekoč primerjali z rivalstvom Federer–Nadal. Pričakujete, da bosta res onadva tista, ki bosta še vrsto let krojila kolesarski vrh?
Jonas je res vrhunski športnik. Ne samo, da je res vrhunski kolesar, je tudi prava persona, šampion. Pričakujem, da se bo v naslednjih letih vpletel še kak drug kolesar, v zadnjih letih pa sta bila na vzponih res zelo blizu. Pričakujemo, da bo tako tudi v bodoče, ko pa bomo seveda naredili vse, da bomo mi malo spredaj.
