Februarja letos je minilo že dvajset let od smrti Marca Pantanija. Pirat je bilo njegovo »nom de guerre«, njegovo partizansko ime. Morda bi bilo bolj na mestu Paganini; ko se je namreč vzpenjal po alpskih, dolomitskih ali pirenejskih očakih, je bil videti, kot da je sklenil pogodbo s samim hudičem.
Tudi dvajset let po smrti je še vedno najbolj oboževani italijanski kolesar. Vseh časov. Pa jih niso imeli malo. Velikih, največjih, legendarnih. Gino Bartali, Alfredo Binda, Felice Gimondi, Fausto Coppi in navsezadnje Vincenzo Nibali, če naštejemo le nekatere. A le eden je Marco, le eden je Il Pirata. Številni so dosegli več kot on, a ob ceste in pred televizijske sprejemnike nihče ni privabil več gledalcev kot on. Zakaj? »Joga bonito« temu pravijo v nogometu, »panache« temu pravijo v kolesarstvu. In Marco je bil Mane Garrincha na kolesu. Popoln v vsej svoji nepopolnosti, čudovit v vseh tistih očitnih pomanjkljivostih duha in telesa. Morda je vse skupaj še najbolje povzel priznani novinarski kolega in avtor Matt Rendell: »Italija je oboževala Pantanija, kot je Anglija oboževala Paula Gascoigna. In tako kot v Gazzovem primeru se je ta naklonjenost razvijala z leti. Najprej jih je zaslepil s svojim talentom, kasneje jih je presenetil s svojo ranljivostjo in na koncu zgrozil s svojimi prestopki.«
Salvador Dali
O liku in delu Marca Pantanija je bilo sicer povedano in zapisano že vse, a hkrati vse ne bo nikoli povedano in zapisano. Najbolj čistokrven med čistokrvnimi hribolazci. Ravnal se je po instinktu, ne pa po merilcih moči. Ko se je dvignil s sedeža, s(m)o se množice pred televizijskimi zasloni pomaknile na sam rob sedeža. Nekaj, kar danes počne Tadej Pogačar.
Bil je unikat, spačenega obraza je kljuboval gravitaciji. Bil je nenavadna kreatura. Rutka, ki je zakrivala plešo, štrleči uhlji, uhanček, kriv nos in grimasa, ki je izražala bolečino in osamljenost. In oči preganjane živali. »Ekstravagantna figura. Vedno se mi je zdel bolj umetnik kot pa športnik. Salvador Dali na kolesu,« je o njem nekoč dejal veliki tekmec Lance Armstrong.
Mož številnih pomanjkljivosti, a ko se je cesta enkrat obrnila navzgor ... Vedno je bil pripravljen iti »all-in«. Ko je bil pravi, nihče ni mogel slediti njegovim norim napadom. Spet drugič, ko se je zakalkuliral, je drago plačal. Vmesne poti praktično ni poznal. Kolesarstvo zna biti dolgočasen šport, v katerem na koncu na račun tistega, ki je pripravljen tvegati, slavi tisti, ki mu uspe, da se obdrži na kolesu. Ob Pantaniju praktično nikoli ni bilo dolgčas.
Vse do letos, ko je to uspelo Tadeju Pogačarju, je bil zadnji, ki je povezal dvojček Giro-Tour. Ventoux, Alpe d'Huez, Mortirolo ... Najbolj zloglasni vzponi, imena, ki med kolesarji vzbujajo strahospoštovanje, pa so bili njegovo igrišče, njegovo dvorišče. Kot vsi pravi nastopači je najboljše prihranil za največje odre, največje etape. Vse pa se je na nek način začelo nekega majskega popoldneva 1994 na pobočjih Mortirola. Dan, ko se je rodil Il Pirata. Takrat je v težave spravil tudi Big Mig Induraina, v tistih časih vladarja največjih tritedenskih dirk. Napad, ki je Pantanija takoj naredil za ljubljenca kolesarskih medijev in kralja ljudskih src v Italiji.
##PAIDBREAK##
Njegov klanec
Njegova legenda še vedno živi, legende živijo večno. V teh dvajsetih letih se je kolesarstvo dodobra spremenilo. Še vedno poteka na dveh kolesih, to pa je tudi edina podobnost. Vmes enkrat se je kolesarstvo tudi resetiralo in pri tem na horuk revidiralo lastno zgodovino. Pantani za razliko od Lanca Armstronga in še nekaterih drugih ni pristal med izbrisanimi. O pokojnikih pač vse najlepše.
Njegov mit je bil zgrajen na podobno trhlih, gnilih temeljih kot Armstrongov, pa vendar so ga oboževali in častili milijoni. In še vedno ga. Kar je svojevrsten paradoks glede na to, da morda prav njegova zgodba še najbolje povzema tisto črno dobo kolesarstva. A izžareval je neko usodno privlačnost, zaradi česar sta njegova lik in delo romantizirana, njegova tragedija pa je del njegove legende.
In v Italiji so se mu zdaj odločili pokloniti na prav poseben način. Prelaz Mortirolo, ki slovi kot eden najtežjih klancev tam zunaj, bodo preimenovali v Cima Pantani. Neuradno je bil to že nekaj let Pantanijev vrh, na polovici 13 kilometrov dolgega klanca boste navsezadnje naleteli na njegov spomenik, zdaj bo to tudi uradno. Vse vpletene strani so se namreč strinjale, da ga uradno poimenujejo oziroma preimenujejo po legendarnem kolesarju.
Ideja se je porodila iz predloga kolesarskega navdušenca Lorenza Tomasija, ki je bil s soglasjem Pantanijeve mame posredovan županoma obeh občin, ki ju povezuje prelaz, Mazzo di Valtellina in Monno v Brescii. Oba sta izrazila pozitivno mnenje, prav tako prefektura, s čimer je novo ime postalo uradno.
Klanec je od leta 1990 pogosto na meniju Gira, nazadnje letos, ko je vrh prvi dosegel Italijan Christian Scaroni, etapo v Livignu pa je dobil Tadej Pogačar. Govori se, da naj bi bil klanec tudi del Gira 2025.
