V letu 2024 smo spremljali najboljšega Tadeja Pogačarja do zdaj. In najboljšo UAE Team Emirates do zdaj. Vse je šlo kot po maslu. Brez padcev, poškodb, bolezni, napak … Sezono je začel v začetku marca v Sieni in jo končal sredi oktobra v Comu, vmes pa praktično ni napravil napačnega vrtljaja. Vmes ni le zmagoval, ampak je dominiral. In tekmecem jemal voljo do življenja oziroma dirkanja.
Letos je bil pogosto v begu. Edini, ki ga je uspel ujeti, je bil Jonas Vingegaard v 11. etapi Dirke po Franciji, ko je Slovenec napravil napako pri hranjenju. Vsi ostali pobegi so bili uspešni. Najdaljši je bil tisti na uvodni dirki sezone. Na Strade Bianche je bil v samostojnem pobegu 82 kilometrov, v soboto na zadnji dirki sezone pa 48 kilometrov. La Gazzetta dello Sport je izračunala, da je Pogačar tekom sezone v begu oziroma napadu prebil kar 967 kilometrov.
Bil je v svojem filmu, svoji ligi. Kot da bi podobno kot Faust (ne Fausto) sklenil pogodbo z onim tam spodaj. Tudi v soboto so vsi ostali vnovič dirkali le za drugo mesto. Na Colma di Sormano je prestavil v prestavo više in … Arrivederci. Že videno. Še eno nadaljevanje v seriji Pogi proti ostalemu svetu, v katerem je bil ostali svet bolj kot ne nemočen. Il Lombardio je dobil četrtič zapored, kar je pred tem pred mnogimi leti uspelo le velikemu Faustu Coppiju. Il Campionissimu, šampionu šampionov.
Roglič: Izbiral bom dirke, kjer ne bo Tadeja
Primož Roglič na zadnjem spomeniku sezone ni nastopil, seveda pa so mu novice o še eni sijajni predstavi osem let mlajšega rojaka prišle na ušesa. »Statistike in številke govorijo svoje. V tem trenutku je nepremagljiv, resnično leti. Letos je res dve prestavi boljši od vseh nas. Bomo videli, če bomo imeli v naslednjih letih kaj več možnosti. Lahko se poskušaš kaj naučiti od njega, a po drugi strani moraš ostati tak, kot si, in ne kopirati,« je ob robu nedeljske prireditve Zlati krog, na kateri je zbral skoraj 50 tisoč evrov za v dobrodelne namene,« dejal Roglič.
##PAIDBREAK##
Pogačar je kot poštar. Vedno dostavi, nič ga ne ustavi. Kako ga premagati? Morda se ga je še najlažje izogibati. »Izbiral bom dirke, kjer ne bo Tadeja. Se morava še dogovoriti. Bomo videli, nisem še podrobno razmišljal o programu dirk,« je skozi smeh še dodal Roglič.
Šalo na stran, precej resignirano zveni tudi Remco Evenepoel, ki se je moral v soboto zadovoljiti z drugim mestom. Oziroma prvim med navadnimi smrtniki. »Njegovo dominantnost je pač potrebno sprejeti. Tako je bilo celotno sezono. Od Strade Bianche, Gira, Toura vse do danes. Glavni cilj je čez zimo zmanjšati zaostanek. Če bo komu to uspelo, verjamem, da lahko meni. Trdo bom garal, ostal samozavesten, zaupal bom vase in v našo ekipo,« kolesa v koruzo ne meče Belgijec, ki je letos redno prejemal batine s strani Pogačarja. Nazadnje v soboto. V cilju je imel Pogačar debele tri minute prednosti pred Evenepoelom. Najvišja razlika med prvim in drugim na enem izmed spomenikov po Pariz–Roubaix 1998, ko je italijanski Mapei zabeležil trojno zmago. Kar se Lombardije tiče, je to največja razlika v zadnje pol stoletja oziroma od leta 1971, ko je Eddy Merckx premagal Franca Bitossija z razliko 3:31.
Pogačar se že nekaj časa ne primerja s tekmeci iz sedanjosti, ampak le še z legendami tega športa iz preteklosti. Daljne preteklosti. Z velikani kot sta Merckx in Coppi, pa čeprav so tovrstne primerjave zelo nehvaležne, saj gre za povsem različna obdobja. V Merckxovih časih je bilo denimo kolesarstvo omejeno na srednjo Evropo (Belgija, Francija, Italija, Španija, Nizozemska, Nemčija …), danes je ta šport neprimerno bolj globaliziran. Današnjemu kolesarstvu je s tistim iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja skupno zgolj še to, da še vedno poteka na dveh kolesih.
Morda Pogačar ni in tudi nikoli ne bo največji vseh časov, to je tako ali tako v prvi vrsti stvar okusa oziroma sogovornika, je pa bila to brez dvoma ena največjih sezon v zgodovini. Za marsikoga večja celo od Merckxovih sezon 1972 in/ali 1974.
Njegova superiornost gre seveda nekaterim pošteno v nos, pa je moral tudi v zadnjih dnevih odgovarjati na neprijetna vprašanja. Tako je pač v kolesarstvu, a s tem si nima smisla beliti glave. RAje se še enkrat sprehodimo skozi Pogačarjevo sezono 2024, ki bo šla kot že rečeno v zgodovino kot ena največjih, če ne kar največja. Od marca do oktobra, od Siene do Coma.
STRADE BIANCHE
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 2. marec
Kako je zmagal: solo napad 81,1 km pred ciljem
Prednost pred drugim: +2:44 (Skujinš)
Nova sezona, stara pesem. Nadaljeval je tam, kjer je končal lani. Lansko sezono je končal z zmago na Il Lombardii, letošnjo je odprl z zmago na Strade Bianche. Predvsem način pa je bil vnovič tisti, ki je marsikoga pustil odprtih ust. Pred dvema letoma, ko je prvič osvojil to fotogenično dirko, ki jo zaznamujejo oziroma ji ime dajejo makadamski odseki, je napadel kakšnih 50 kilometrov pred ciljem. Letos je šel še korak dlje oziroma 30 kilometrov prej. Ko so ga pred začetkom dirke vprašali, kje bo napadel, je kot iz topa izstrelil, da znova na Monte Santa Maria. Ker se slednja po spremembi trase zdaj nahaja kar 80 kilometrov od cilja, so nekateri mislili, da se je šalil. Ni se. Šalil. Rečeno, storjeno.
MILANO–SANREMO
Uvrstitev: 3. mesto
Datum: 16. marec
Zmagovalec: Jasper Philipsen
Lahko bi zapisali, da smo dobili še eno potrditev, da je to najlažja klasika za dirkanje in najtežja za zmagovanje. Tudi oziroma sploh za kolesarja, kot je Tadej Pogačar. Milano–Sanremo je tokrat upravičila sloves, da gre za klasiko za sprinterje. Ciljno črto na Via Roma je kot prvi prečkal Jasper Philipsen, Pogačar pa je bil tretji.
Pogačarjeve uvrstitve na prvem spomeniku sezone so po drugi strani kot odštevanje zadnjih sekund pred vstopom v novo leto. Dvanajst … Pet, štiri, tri ... Toda zagotovila, da bo nekoč prišla tudi enka, v primerjavi z novim letom tu žal ni. »Če bi mi ponudili tretje mesto pred začetkom sezone ali startom dirke, bi verjetno rekel 'okej, kul'. Zdaj pa nisem najbolj zadovoljen. Upam, da prihodnje leto ne bom drugi. Vem, da zveni pohlepno, a si res želim zmagati na tej dirki in ne bom srečen z drugim mestom,« je po koncu dirke dejal v mikrofon RTV Slovenija.
DIRKA PO KATALONIJI
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 18. do 24. marec
Etapne zmage: 4
Prednost pred drugim: +3:41 (Landa)
Štiri etapne zmage, eno drugo mesto, tri osvojene majice in premočno slavje v skupnem seštevku. Na Dirki po Kataloniji, ki je bila njegova edina etapna preizkušnja pred naskokom na izmuzljivi dvojček Giro-Tour, je Pogačar tekmecem prepustil le drobtinice. Še najbližje mu je bil španski veteran Mikel Landa, ki je zaostal skoraj štiri minute. To je največja razlika med prvim in drugim po letu 1983. Vsi ostali so zaostali več kot pet minut.
Štiri etape na enotedenski dirki je v tem tisočletju dobil le še Slovak Peter Sagan na Dirki po Švici 2012. Še dlje v preteklost se je treba vrniti, da bi prišli do kolesarja, ki je poleg štirih etap slavil tudi v skupnem seštevku. Bilo je v Kataloniji 1984 in bil je legendarni Irec Sean Kelly. Če gre verjeti kolesarskim kronistom, je bila to največja razlika na sedmih najbolj prestižnih enotedenskih dirkah (Pariz–Nica, Tirreno–Adriatico, Dirka po Kataloniji, Dirka po Baskiji, Dirka po Romandiji, Dirka po Švici, Kriterij Dofineja) po že omenjeni Kataloniji 1983. Povedano drugače, na predhodnih 287 top enotedenskih dirkah je bila razlika manjša.
LIEGE–BASTOGNE–LIEGE
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 21. april
Kako je zmagal: solo napad 34,4 km pred ciljem
Prednost pred drugim: +1:39 (Bardet)
Glavna ardenska klasika je bila znova slovenska. Še tretjič v zadnjih petih letih. Svojih načrtov ni skrival. Igrali so z odprtimi kartami. Vsi so vedeli, kaj bo sledilo na Cote de La Redoute, a nihče ni imel odgovora na to, kar je sledilo. Tisti, ki so mu poskušali odgovoriti, pa so hitro pogoreli oziroma pregoreli. Rojak Domen Novak mu je odlično pripravil teren, potem pa je stvari v svoje roke oziroma noge vzel Pogačar in drugič po letu 2021 dobil ta spomenik. Klanec–Bastogne–Klanec. Morda bi ga tudi že večkrat, če leta 2020 Julian Alaphilippe v sprintu ne bi kolovratil po cesti, če pred dvema letoma zaradi smrti zaročenkine mame ne bi tik pred zdajci odpovedal nastopa in/ali če lani ne bi padel ter si zlomil zapestja. »Zame je bila dirka zelo čustvena, na kolesu sem mislil na Urškino mamo.«
DIRKA PO ITALIJI
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 4. do 26. maj
Etapne zmage: 6
Prednost pred drugim: +9:56 (D. Martinez)
Njegovo ime so zadnjo nedeljo v maju vgravirali v Trofeo Senza Fine, Neskončno lovoriko. Lahko bi ga vgravirali že pred dnevi, če ne celo tedni. Bila je to mirna plovba, v teh dobrih treh tednih praktično ni naredil napačnega koraka oziroma vrtljaja. Tudi grande casino ni imel možnosti proti grande Pogiju. Italijansko misijo je opravil z odliko. Poleg rožnate majice in šestih etapnih zmag je domov odnesel tudi modro majico za kralja gora. Vse to pa je dosegel z nasmeškom na obrazu. Dirka se je pri tem hitro spremenila v procesijo. PT vesoljček je bil v nekem svojem filmu, neki svoji ligi. Pogačar in potem dolgo nič. Dooolgo nič. Da bi na Giru prišli do večje razlike med prvim in drugim, se je treba vrniti v leto 1965. Tisto je bil sicer drug svet, drug(ačen) Giro, dovolj zgovoren je že podatek, da so prvih 14 mest v skupnem seštevku zasedali italijanski kolesarji.
DIRKA PO FRANCIJI
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 29. junij do 21. julij
Etapne zmage: 6
Prednost pred drugim: +6:17 (Vingegaard)
Dvojček Giro-Tour je bil eden zadnjih nerešenih problemov svetovnega kolesarstva v 21. stoletju. Medtem ko so si pred tem na problemu zobe polomili tudi takšni kolesarski velikani, kot sta bila Albero Conatdor in Chris Froome, je Pogačar z njim opravil na videz zlahka. Igraje, z nasmeškom na obrazu. Kot na »playstationu«, kot v igrici Pro Cycling Manager. Na najlažjem nivoju. Ni lahko, da je videti tako lahko. Praktično ni napravil napačnega vrtljaja. Vse od Firenc dalje. Oziroma Torina, kjer se je začela letošnja Dirka po Italiji.
Bilo je odlično načrtovano in sijajno izpeljano. Od Torina do Nice je po cesti 280 kilometrov, kakšen gor ali dol. Tadej Pogačar je šel seveda po precej daljši, bolj ovinkasti poti, na kateri ni manjkalo pasti, toda 25-letni Slovenec se jim je uspešno izognil. Ali pa je skozi njih zapeljal tako hitro, da se niso niti uspele sprožiti. Na tej trimesečni odisejadi praktično nikoli ni zašel v večje težave. Na Giru je dobil šest, na Touru šest etap. Rožnato majico je nosil 20, rumeno pa 19 dni. Kanibal(sko).
VN QUEBECA
Uvrstitev: 7. mesto
Datum: 13. september
Zmagovalec: Michael Matthews
VN MONTREALA
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 15. september
Kako je zmagal: solo napad 23,3 km pred ciljem
Prednost pred drugim: +0:24 (Bilbao)
Potem ko se je na VN Quebeca otresel rje po 50 in še nekaj dnevih dolgi dirkaški pavzi, je bil na Grand Prix Cycliste de Montreal znova Grande Pogi. Ekipa na čelu z Rafalom Majko mu je pripravila teren, potem pa je enostavno prestavil v prestavo višje in se odpeljal tekmecem. Nasvidenje v cilju. Napadel je 23 kilometrov pred ciljem. Tam, kjer so se dogovorili pred dirko. Vsi so vedeli, kaj pripravlja in kaj bo sledilo, a odgovora niso imeli. Montreal je bila odlična generalka za Zürich. »Seveda mi je dala samozavest in zdaj se lahko mirno vrnem domov na zadnje priprave pred SP.«
SP V ZÜRICHU
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 29. september
Kako je zmagal: solo napad 51,7 km pred ciljem
Prednost pred drugim: +0:34 (O'Connor)
Ko je v ofenzivo krenil že 100 kilometrov pred ciljem, so tudi tisti, ki so v kolesarstvu že od pamtiveka, le debelo gledali. Mnogi s(m)o se spraševali, kaj za vraga ga je pičilo. Da je sto kilometrov vendarle preveč tudi zanj. Samomor, harakiri. Kot je priznal v cilju, tudi sam ni natančno vedel kaj mu je bilo, kaj ga je pičilo. Neučakanost, brezglavost, morda nekaj panike ob pogledu na močno ubežno skupino ... Ni jih bilo malo, ki so bili prepričani, da se bodo ambiciozni slovenski načrti zaradi njegove eskapade sesuli v prah. A če nas je Pogačar česa v teh letih naučil, je predvsem to, da pri njem ni nemogočih poti.
Njegova zmaga ni bila niti najmanjše presenečenje, način pa vsekakor. Dirkal je s tarčo na hrbtu. Vse oči so bile uprte vanj, vsi so dirkali proti njemu, sam pa ni bežal od vloge favorita. In da potem slaviš na tovrsten način ... Popolna norost, iz katere je nastala brezčasna mojstrovina. To je bila še ena vožnja za anale, še ena vožnja, ki bo pristala na kompilaciji The Best Of kolesarstva, z osvojitvijo mavrične majice pa je lahko odkljukal še en velik cilj v karieri.
GIRO DELL'EMILIA
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 5. oktober
Kako je zmagal: solo napad 37,8 km pred ciljem
Prednost pred drugim: +1:54 (Pidcock)
TRE VALLI VARESINE
Uvrstitev: -
Datum: 8. oktober
Dirko so najprej skrajšali, potem pa po 58 prevoženih kilometrih zaradi obilnih padavin najprej prekinili in potem odpovedali.
IL LOMBARDIA
Uvrstitev: 1. mesto
Datum: 12. oktober
Kako je zmagal: solo napad 48,4 km pred ciljem
Prednost pred drugim: +3:16 (Evenepoel)
Oops!… I Did It Again. Ups! ... Spet mi je uspelo, je nekoč žgolela padla pop princesa Britney Spears. Pogačar bi si lahko v soboto popoldne dejal Ups! ... Spet sem to storil. Ni dolgo potreboval za prvo zmago v mavrični majici svetovnega prvaka. Šest dni po simultanki v Zürichu je nekaj podobnega izvedel še na klasiki Giro dell'Emilia, piko na i izjemni sezoni pa postavil v soboto na spomeniku Il Lombardia. Lombardija je njegovo igrišče, njegova dnevna soba. Dovolj je reči, da je v soboto zabeležil četrto zaporedno zmago na tem spomeniku. Nekaj, kar je nekoč davno uspelo le še šampionu šampionov Faustu Coppiju. Tokrat se je tekmecem odpeljal 48 kilometrov pred ciljem. Ekipa mu je pripravila teren, sam je rutinsko dokončal delo. Vsi so vedeli, kje bo napadel, toda odgovora enostavno niso imeli. Pogačar ima v tem trenutku prestavo ali dve več in z veliko prednostjo je osvojil še sedmi spomenik v karieri.
