Njegova prva sezona v dresu je bila polna vzponov in padcev. Dobesedno in v prenesenem pomenu. Začetek ni bil ravno najbolj obetaven, na Pariz-Nica je bilo očitno, da z novo ekipo še niso povsem usklajeni in uigrani. Če je lani Roglič v sezono krenil zmagovito in dobil prve štiri dirke, na katerih je nastopil (Tirreno–Adriatico, Katalonija, Giro, Burgos), je bil tokrat na prvi preizkušnji sezone daleč od vrha. Z vsakim dnem dlje. Na koncu je dirko proti soncu, na kateri sicer ni bilo prav veliko sonca, končal na desetem mestu. Pojavili so se prvi dvomi, ali je z zamenjavo ekipe povlekel pravo potezo. Iz njegovega tabora so po drugi strani sporočali, da je potreben čas in da nič ne gre čez noč. Da tudi Rim navsezadnje ni bil zgrajen v enem dnevu oziroma da se bo mrtve – figurativno rečeno – štelo konec julija v Franciji. Ob tem so dodali, da že na naslednji dirki pričakujejo napredek. Korak po korak, vrtljaj po vrtljaj.
##PAIDBREAK##
In res, tri tedne kasneje je na Dirki po Baskiji Roglič prišel do prve zmage, na uvodnem kronometru je bil najhitrejši, pa čeprav je v zaključku zgrešil ulico. A če je bil začetek dirke odličen, pa je bilo precej slabše nadaljevanje. V četrti etapi smo na enem izmed spustov videli množičen padec, v katerega so bili vpleteni tudi vsi trije glavni favoriti: Roglič, Jonas Vingegaard in Remco Evenepoel. Za vse tri je bilo tam in v tistem trenutku konec dirke, začelo pa se je nestrpno čakanje na informacije iz bolnišnice.
Bil je to pravi masaker, ki je marsikomu dodobra spremenil načrte za nadaljevanje sezone. Rogla je imel srečo v nesreči, za razliko od Vingegaarda in Evenepoela jo je odnesel brez zlomov. Na španskem asfaltu je pustil nekaj kože in krvi, a to je bilo neprimerno bolje v primerjavi z Vingegaardom, ki je polomljen več dni preležal v bolnišnici.
Generalka pred Tourom
Startno številko si je Roglič vnovič pripel čez dva meseca v Franciji. Kriterij Dofinej je bil generalka pred glavnim ciljem sezone, Dirko po Franciji. Brez drame tudi tokrat ni šlo, tudi tu je imel bližnje srečanje z asfaltom. Ne le eno. Enkrat je pri tem padel na operirano ramo, a kot je dejal sam, je vse ostalo na svojem mestu. Generalko je vseeno opravil z visoko oceno. Dobil je dve etapi in na koncu še drugič po letu 2022 dobil to prestižno enotedensko preizkušnjo, kar je bila lepa injekcija samozavesti. Lahko se je optimistično podal v Firence, ki so gostile start Toura. Z Red Bullom, ki je tik pred vrhuncem sezone tudi uradno postal pokrovitelj nemške ekipe, med prtljago.
Roglič in druščina so se nadejali, da jim bo Red Bull v skladu s tistim zdaj že ponarodelim sloganom dal krila. »Ne bi bilo slabo, če bi jih imel že v časih, ko sem bil smučarski skakalec. Upam, da mi bo zdaj dal veter v hrbet, ko se bom peljal v klanec,« se je na predstavitvi pošalil Slovenec, potem pa v resnejšem tonu dodal: »Smo na pravi ravni.«
Tour je bil glavni cilj sezone in navsezadnje tudi glavni razlog za zamenjavo ekipe. »Glede na moja zadnja dva Toura bom vesel, če bom prišel do cilja v Nici,« je bil dobro razpoložen pred potjo v Italijo, vlogo favorita številka ena pa rade volje prepustil Pogačarju.
ROGLIČ V LETU 2024
ŠTEVILO DIRK: 9
ŠTEVILO DIRKALNIH DNI: 56
ŠTEVILO ZMAG: 8
LESTVICA UCI: 6. mesto
Planeti tudi tokrat niso bili pravilno poravnani
Ni prišel. Do cilja. Planeti tudi tokrat niso bili pravilno poravnani. Tokrat je bilo vsega konec v zaključku 12. etape. Morala bi biti to mirna etapa. Zatišje pred pirenejskim viharjem prvi del. In je dolgo tudi bila. Vse tja do kakšnih ducat kilometrov pred ciljem, ko je Aleksej Lucenko zapel ob cestni otoček, s seboj na tla pa povlekel še nekatere kolesarje. Med drugim Rogliča, ki je sicer padel že dan pred tem. A če jo je dan pred tem odnesel brez večjih posledic, je bilo tokrat drugače.
Dan kasneje pričakovano ni prišel na start. Medtem, ko je njegov rojak Tadej Pogačar drvel tretji zmagi na Touru naproti, je on še tretjič zapored Tour zapustil predčasno. Ni mu usojeno.
Kasnejši pregledi so razkrili zlom vretenca v spodnjem delu hrbta, pa je tako pod vprašaj prišel tudi nastop na Vuelti, kjer je v preteklosti že poskušal pozabiti na francoske travme. Našel se je v dirki s časom, ki jo je na koncu tudi dobil. Toda njegova pripravljenost po petih tednih brez dirkanja je bila precejšnja neznanka, ali bo hrbet zdržal, pa je bilo tisto ključno vprašanje.
Španski deja vu
Zdržal je. Bil je to svojevrsten deja vu. Roglič se je še enkrat pobral, še enkrat več se je dvignil kot feniks iz pepela. Po še enem julijskem razočaranju na francoskih cestah, je popravni izpit na Vuelti, kjer je pritisk vendarle neprimerno manjši kot na Touru, opravil z odliko. Morda to ni bila povsem mirna plovba, a zdelo se je, da ima vseskozi vse pod nadzorom in da tudi po tistem velikem zaostanku za Benom O'Connorjem ni zganjal panike, temveč potrpežljivo zmanjševal prednost in lomil odpor Avstralca. Napadal je s kalkulatorjem v rokah. Na koncu ni bilo dvoma, kdo je najmočnejši kolesar na 79. Vuelti. Po treh letih si je povrnil španski prestol. Primož IV. S tem se je na večni lestvici na vrhu pridružil Špancu Robertu Herasu, ki je domačo dirko dobil v letih 2000, 2003, 2004 in 2005.
Prispeval je tudi svoj del k temu, da je Slovenija kot četrta država po Franciji, Španiji in Veliki Britaniji osvojila vse tri tritedenske dirke v istem letu. Slovenija oziroma Slovenci so želeli iti še korak dlje, vse skupaj so želeli začiniti še z mavrično majico. In po zaslugi Pogačarja jim je tudi uspelo, tudi Roglič pa je bil del zlatega osmerca.
Je pa bilo že v Zürichu očitno, da so baterije bolj kot ne prazne. Na kronometru je zasedel (zanj) skromno 12. mesto, na cestni dirki pa je kmalu odpadel iz boja za najvišja mesta. Tank je bil prazen, kar so v še večji meri razkrile deževne jesenske klasike. Na sobotni Giro dell'Emilia in ponedeljkovi Coppa Bernocchi je odstopil, na torkovi Tre Valli Varesine sploh ni nastopil. In v sredo popoldne je njegova ekipa sporočila, da bo izpustil tudi sobotno klasiko padajočega listja. Sezone je zanj konec, nasvidenje v letu 2025.
Leto 2025
In kaj prinaša leto 2025? Za zdaj lahko zgolj ugibamo, a že nekajkrat je med vrsticami namignil, da bi rad nekoč zmagal na Dirki po Švici in s tem kot prvi v zgodovini dobil vseh sedem najprestižnejših enotedenskih dirk. Potem je seveda tu Tour de France, ki (p)ostaja njegov veliki beli kit. Konec meseca bo dopolnil 35 let in vrata se mu počasi, toda zanesljivo zapirajo. Veliko pove že podatek, da če bi prihodnje leto dobil Tour, bi postal drugi najstarejši zmagovalec v zgodovini dirke vseh dirk. Starejši bi bil le še Firmin Lambot, ki je Tour dobil daljnega leta 1922. Rogliču gre sicer na roko dejstvo, da je pozno vstopil v svet profesionalnega kolesarstva, pa njegova mašina še ni tako iztrošena kot pri nekaterih vrstnikih. Trideseta pa so navsezadnje nova dvajseta, vsaj tako pravijo.
A o načrtih za prihodnjo sezono raje kdaj drugič. Kot prvo je tu dopust. Zaslužen, kot so zapisali pri njegovi ekipi.
