Kaj Primož Roglič pravi pred nadaljevanjem Vuelte? V kakšnem stanju je načeti hrbet? Kje bo napadel? Kaj meni o ponesrečenem eksperimentu? Kdo so njegovi največji tekmeci? In kaj ima pri vsem skupaj Sean Connery?
##PAIDBREAK##
Če so Sovjeti in Američani v akcijskem filmu iz devetdesetih let prejšnjega stoletja po Atlantiku lovili podmornico po imenu Rdeči oktober, ki ji je poveljeval Sean Connery alias Marko Ramius, bo Primož Roglič v naslednjih dnevih po španskih klancih nadaljeval z lovom na rdeči september. Namesto Seana bo lovil Bena. Namesto Conneryja bo lovil O'Connorja. Bena O'Connorja, ki si je v zaključku prvega tedna s sijano solistično predstavo privozil zajetno prednost v skupnem seštevku. Prednost, ki pa so jo v naslednjih dnevih Rogla in co. vztrajno topili.
Na razgretem španskem asfaltu se je Avstralčeva prednost v zadnjih dnevih topila kot sladoled. Če je še na začetku drugega tedna Roglič za rdečo majico zaostajal slabe štiri minute, je na koncu tedna zaostanek oklestil na dobro minuto. Zaostanek bi bil bržkone še manjši, če ne bi bilo tiste zamenjave kolesa ob vznožju Cuitu Negruja in tamkajšnjimi »rampas inhumanas«. Roglič je pred začetkom vzpona presedlal na kolo z lažjim prestavnim razmerjem. Ker ni šlo za okvaro, se je policija odločila trenirati strogost in mu je zaradi »šlepanja« za moštvenim avtomobilom, ko se je po zamenjavi vračal na čelo glavnine, po koncu nedeljske etape prisodila dvajset sekund kazni.
Treba se je sprijazniti
Red Bullu načrtovani postanek v »boksih« tako na koncu ni prinesel prednosti, ravno nasprotno. Roglič si s tem pretirano ne beli glave. »Tega zdaj ne moremo spremeniti. Pribili so mi dvajset sekund. Dodatnih dvajset sekund, ki jih bomo poskušali nadoknaditi v tem tednu. Ali se strinjam s kaznijo? Seveda mi ni všeč, raje bi imel dvajset sekund manj, toda treba se je sprijazniti. Vsaka sekunda šteje, za vsako se je treba potruditi, a priložnosti bo v naslednjih dnevih še več kot dovolj. Gremo dan po dan in na koncu bomo videli, kaj nam bo to prineslo. Enostavno kot pasulj,« je 34-letni Slovenec razlagal na novinarski konferenci med ponedeljkovim drugim prostim dnevom.
Eksperiment z zamenjavo kolesa se ni izšel po načrtih. »Več smo izgubili kot pridobili. Je pa bilo po drugi strani malce lažje v zadnjih treh kilometrih. Malce lažje sem vrtel. Seveda iz zdajšnjega zornega kota tega ne bi ponovili, saj sem izgubil namesto pridobil. Tega tu ne bi še enkrat ponovil, glede prihodnosti pa ne vem. Če bo priložnost, ne izključujem možnosti. Potrebno je poskusiti nekaj novega, včasih se ti obrestuje, včasih pač ne.«
Kakorkoli že, ob vstopu v zadnji teden za rdečo majico zaostaja 63 sekund. Lahko Avstralec, ki vozi zadnjo tritedensko dirko v dresu francoske ekipe Decathlon AG2R La Mondiale Team, saj se bo pozimi pridružil avstralski Team Jayco AlUla, v zadnjem tednu odbije napade in kot zgoraj omenjeni Rdeči oktober prelisiči svoje zasledovalce? Glede na videno v preteklem tednu težko verjetno, toda kolesarja, ki je že bil četrti tako na Touru (2021) kot na Giru (2024), nikakor ne gre odpisati in/ali podcenjevati. »Je v zelo dobri formi. Odličen kolesar, ki je v preteklosti že beležil vrhunske rezultate na tritedenskih dirkah. Zame ni kakšno veliko presenečenje. Rdečo majico si je privozil z izjemno predstavo in še vedno se dobro drži,« o možu v rdeči majici pravi Roglič. Glede na videno v drugem tednu bi sicer lahko vlogo glavnega Rogličevega konkurenta prevzel največji španski up Enric Mas. Trikratni zmagovalec Vuelte proti večno drugemu Masu, kolesar Movistara je Vuelto kar trikrat končal na drugem mestu.
V torek klanec srečnega imena
Kje bo Roglič napadel, kje bo krenil v ofenzivo? »Težko je napovedati. Ne gre le zame. Gre tudi za ekipo in potem vse ostale kolesarje. Težko je predvideti, kje boš pridobil ali izgubil čas. Zaostajamo debelo minuto, kar je definitivno bolje kot pred tednom dni, a še vedno je pred nami veliko dela in dati moramo vse od sebe. Od torka pa do nedelje.«
V torek bo za konec na meniju Lagos de Cavadonga (12,5 km/6,9 %), kjer je Roglič že slavil. Bilo je leta 2021, ko je tu prikazal eno najboljših oziroma najdaljših solo akcij. Z Eganom Bernalom je v beg krenil že več kot 60 kilometrov pred ciljem, 7,5 kilometra pod vrhom pa se je otresel še Kolumbijca. »Lepi spomini. Moj klanec? Bomo videli tokrat. Vsak dan je nova situacija, nova dirka. Težak klanec, sploh na koncu.«
Tudi v nadaljevanju tedna klancev in vzpenjanja ne bo manjkalo. Sobotna etapa z več kot pet tisoč višinskimi metri in ciljem na Picon Blanco je denimo ena najresnejših kandidatk za oznako kraljevska. Picon Blanco je zanj še en kraj srečnega imena. Koliko pomaga dejstvo, da je te klance že prevozil? »Kot ponavadi, ko je govora o Vuelti, nisem šel v izvidnico, in v tej luči vsekakor ne škodi, da sem jih že prevozil. A prevozil sem jih že kar nekaj let nazaj in, če po pravici povem, sem veliko tudi že pozabil. Toliko je raznih klancev, da si težko vse zapomniš. Me pa na te klance vežejo lepi spomini. Upam, da mi bo tudi to dalo neko dodatno energijo v boju za rdečo majico,« še pravi Roglič, ki se ne pritožuje nad stanjem načetega hrbta. »Za zdaj se ne pritožujem in ne kompliciram. Dobro mi gre in ostajam pozitiven za naslednje dni.«
As v rokavu
Če mu rdečega septembra ne bo uspelo ujeti v hribih in gorah, pa ima še enega asa v rokavu. Asa v podobi zadnje etape, ki prinaša slabih 25 kilometrov dolg kronometer po ulicah Madrida, na katerem bi Roglič moral pridobiti še nekaj časa v primerjavi s tekmeci. A o tem potem. Gremo dan po dan, če si sposodimo njegovo mantro.
