Občina Zagorje ob Savi je v teh dneh v nasprotju s svojim najslavnejšim občanom, zdaj v Monaku živečim zdomcem Primožem Rogličem, v rdečem. S kandelabrov, kot tam rečejo, vznak podpore priljubljenemu Rogli visijo rdeče zastave vse od tiste zasavske sramote ob vznožju trojanskega klanca, že dolga leta zaprtih in odtlej razpadajočih Medijskih toplic, pa tja do mosta čez reko Savo, kjer stoji, kot bi vam rekli zagorski sosedi iz treh krasnih, najlepša stvar v Zagorju. Tabla za Trbovlje in Hrastnik. Da bi jih ljubljenec ne samo celotnega Zasavja, temveč velikega dela Slovenije znova naredil aktualne – rdeče zastave, namreč –, bo moral na hribovitih španskih cestah najti še veliko sekund (prednosti) pred trenutno vodilnim Benom O’Connorjem ter – kar tudi po videnem na nedeljski etapi ni samoumevno – za seboj obdržati ostale izzivalce na čelu z Richardom Carapazom, Enricom Masom, Mikkelom Lando, Adamom Yatesom; tudi Felix Gall, Carlos Rodriguez in David Gaudu še niso zmetali pušk v koruzo. Zaostanek za Avstralcem je pred torkovo deseto etapo s ciljem v Baioni znašal 3:53 minute, prednost pred najbližjim zasledovalcem 39 sekund.
##PAIDBREAK##
Da napaka moštva Red Bull-Bora-hansgrohe (in vseh ostalih z načrti za skupno zmago) v šesti etapi, ko je neenotni in povsem neorganizirani peloton dovolil ubežniku iz Subiaca v Perthu v cilj pripeljati s polsedmo minuto prednosti za več kot udobno skupno vodstvo s skoraj petimi minutami razlike, še ni bila nujno usodna, je Roglič demonstriral na sobotni osmi etapi. O’Connor je po izgubljenih 56 sekundah na – za španske standarde kratkem – klancu najbrž že obžaloval besede iz dneva poprej, ko mu je Primož na gorskem cilju odščipnil šest sekund. »Proti Primožu v sprintih ne morem storiti kaj dosti, a takšnih bonusov bi moral vzeti še kar precej, da bi nadoknadil ves čas,« je član Decathlona Slovenca zbodel, da tokrat dirke ne bo (več) mogel osvojiti samo z bonifikacijskimi sekundami. Ko je ob nedeljski simultanki Adama Yatesa, ki se je s svojim prvim zasledovalcem Richardom Carapazom čez hribe in doline odpeljal nazaj v boj za končno zmago, v cilj pripeljal skupaj z Rogličem oziroma tik pred njim, da si je povrnil štiri (bonifikacijske) sekunde prednosti, si je lahko povrnil optimizem. »Mogoče zmagam Vuelto, priložnost je lepa, ena mojih najlepših v karieri. Naredil bom vse, da mi uspe,« se je O'Connorju smejalo pred prostim ponedeljkom. Ne pozabimo: Roglič je načet
Ta je prišel kot naročen za Primoža Rogliča, morda celo zadnji čas za njegovo rehabilitacijo. »Bilo je vroče, izjemno naporno, bolel me je hrbet in mislim, da je očitno, da nisem imel pravih nog,« je po peklenskem preizkusu s ciljem v Granadi potožil, da njegovo fizično stanje še zdaleč ni rožnato. Ne smemo zanemariti dejstva, da je Roglič na start Vuelte prišel skoraj neposredno z bolniške po novem tako in drugače bolečem padcu na dirki po Franciji; predčasno z bolniške, naj dodamo. Zlomljeno vretence se v manj kot mesecu dni pač ne zaceli povsem, bolečine ne izginejo. Časa za ustrezno pripravo na Vuelto pa tudi ni bilo, čeprav nas komentatorji na Eurosportu tega ne spomnijo, kot so nas neumorno, ko je bilo med Tourom govora o Jonasu Vingegaardu.
Če bi Primož Roglič v Španijo prišel stoodstotno pripravljen in tam ne bi imel bližnjih srečanj z asfaltom, bi ob odsotnosti Tadeja Pogačarja, Jonasa Vingegaarda in Remca Evenpoela 8. septembra paradiral v rdeči majici, si upamo trditi. Tako pa – kdo bi vedel, kaj nam še prinese ena najbolj nepredvidljivih in preobratov polnih tritedenskih dirk v zadnjih letih, ko pa (skoraj) vsaka etapa postreže s scenarijem, ki dviguje obrvi še pri največjih kolesarskih strokovnjakih. Tudi po zaslugi Rogličevega moštva, ki s svojimi odločitvami in potezami (še) ne deluje kot ekipa, ki bi vedela, kako se streže stvarem v boju za največje stvari na tritedenskih dirkah. Oni dan ji pobegne avstralski ‘divjak’, naslednjič izpred oči izpusti ekvadorskega ‘plezalca’ in v nekem trenutku dopusti, da njen matador na virtualni lestvici pade na peto mesto. Le kaj vse še sledi na divjem zahodu, kjer bodo ceste za kavbojce in indijance na kolesih v naslednjih dneh posejane s hribi in gorami. V tem primeru je res težko (na)povedati kaj drugega kot – pustimo se presenetiti.
