Dvaindvajsetletni Remco Evenepoel, ki je po četrtkovi šesti etapi na Vuelti oblekel rdečo majico, je podobno kot Primož Roglič športna dvoživka. Belgijec je namreč še pred petimi leti preganjal okroglo usnje. Pri tem ni bil slab, daleč od tega, dovolj je že bežen prelet klubov, za katere je igral. Igral je namreč za nogometne institucije Anderlecht, PSV Eindhoven in Mechelen, zbral je tudi nekaj nastopov v dresu mlajših reprezentanc Belgije.
V mladinski vrsti Anderlechta je nosil celo kapetanski trak. A ko so ga nekateri ljudje začeli potiskati proti klopi za rezervne igralce, se mu je nogometna igra malce priskutila. V aprilu 2017 je nogometne čevlje začasno postavil v kot in se poskusil še v očetovem športu. Patrick Evenepoel je bil namreč del kolesarske karavane na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja.
Ali je nogomet v tistem aprilskem popoldnevu izgubil, ne bomo izvedeli nikoli. Kolesarstvo je brez kančka dvoma pridobilo. Začasno je namreč postalo stalno. To je bila ljubezen na prvi pogled. Njegov vzpon je bil meteorski, pa čeprav je bil po navadi najmlajši ali vsaj med najmlajšimi v karavani.
Letošnja sezona je najboljša v njegovi še vedno mladi karieri, med drugim je dobil klasiki Liege–Bastogne–Liege in San Sebastian. Bo Vuelta, ki je sicer šele njegova druga tritedenska dirka v karieri, češnja na torti?
