Da je blagovna znamka HK Jesenice ena največjih športnih blagovnih znamk v deželici na sončni strani Alp, ki ima več desetletij trajajočo tradicijo, ni dvoma, čeprav je klub, ki ga je nazadnje kot predsednik vodil Slavko Kanalec, neslavno in boleče propadel.
Sezona 2011/12 je bila zadnja, v kateri so lahko hokejski privrženci stiskali pesti za svoje ljubljence v rdeče-belem dresu Acronija Jesenic z železarjem na prsih, in to v ligi EBEL, katere vodstvo je nekaj mesecev kasneje zaradi vseh finančnih težav v tem tekmovanju status gorenjskega moštva do nadaljnjega zamrznilo, in tako je še danes.
Rešitve, kako odplačati dvomilijonski dolg, nihče nikoli ni našel, zaupanje vseh neposredno ali posredno vpletenih se je hitro izgubilo, zato je to društvo prijavilo stečaj. Med upniki (o tem smo v našem časniku v preteklih letih pogosto poročali) so se znašli številni najboljši slovenski hokejisti, ki so se kot vsi drugi, ki so podpirali ta gorenjski klub, morali sčasoma sprijazniti, da se bodo za dolgovi lahko le obrisali pod nosom.
Vemo, da je kasneje jeseniški članski hokej prevzela Hokejska zveza Slovenije, ga takrat, ko nihče z njim ni hotel imeti niti malo opravka, spravila na noge, po eni sezoni v mestu jekla in narcis pa ga je predala v roke današnjemu predsedniku takrat novonastalega hokejskega kluba HDD Jesenic Anžetu Pogačarju. A do zdaj ni v nobenem trenutku katerekoli pretekle sezone niti malo kazalo, da bi bila vodstvena struktura novonastalega društva zmožna nekdanji ponos ne samo jeseniškega in gorenjskega, temveč slovenskega športa, znova spraviti na raven, na kateri bi ta moral biti, torej nazaj v ligi EBEL.
Hočem pomagati pri združitvi ljudi ob slavi do tega znaka, ki ni samo ponos Gorenjske, temveč celotne Slovenije.
A to še ne pomeni, da si tega ne želijo in da teh velikih ambicij v tem okolju nimajo, a preprosto povedano, tega očitno niso sposobni ali pa si ob pravi finančni podpori ne upajo pristopiti k projektu, ki se je zaradi lahkomiselnosti več akterjev, ki so zajemali s preveliko žlico, pred leti povsem sfižil, zaradi česar še danes na Jesenicah ne moremo spremljati profesionalnih hokejskih igralcev, ki so toliko let skrbeli za srečo v širši Zgornjesavski dolini.
ZA 125-KRATNIK
Včeraj je morda celo nastopil dan, ki bi vsem ljubiteljem železarjev, ki so se prejšnjo sezono znova vrnili na prestol državnih prvakov, lahko predstavljal novo luč na koncu predora.
Na javni dražbi, ki je potekala v Murski Soboti, je namreč stečajni upravitelj Štefan Ščap z izhodiščno ceno 1200 evrov prisotnim ponudil možnost nakupa blagovne znamke HK Jesenice, na koncu pa je bila ta prodana za kar 125-krat večji znesek. S plačilom 150 tisoč evrov je novi lastnik blagovne znamke HK Jesenice postal Boris Požeg, ljubljanski podjetnik.
"Za nakup te blagovne znamke sem se odločil, ker si želim poenotiti jeseniški, slovenski hokej. Želim združiti jeseniški hokej in ga peljati naprej in v smer, kjer je že bil. Torej v ligo EBEL," je kratko in jedrnato svojo potezo pojasnil lastnik podjetja Pixi sladoledi.
Požeg je s hokejem povezan že od mladih nog. Več let ga je treniral na Olimpiji in kasneje postal resen rekreativni igralec, zato v hokejskih krogih Požeg nikakor ni nov obraz.
VERJAMEM, DA JE ČUDNO
"Verjamem, da se bo marsikomu zdelo čudno, da je to blagovno znamko kupil Ljubljančan. Predstavljajte si, kako bi se odzvali, če bi bilo ravno obratno," se Požeg zaveda, da je poskrbel za kar konkretno presenečenje na hokejski sceni. "Jaz hočem samo pomagati. Navijam za hokej nasploh, navijaško nisem opredeljen. Več let sem na Jesenicah vsako sredo rekreativno igral hokej. Poznam vse ljudi, nekdanje igralce, zdajšnje igralce," je nadaljeval tudi nekdanji dirkač relija, ki se je s tem bencinskim športom ukvarjal desetletje.
Kot je dejal, hoče pomagati, da bi Jesenice znova zaigrale v ligi EBEL. Kako pa si predstavlja prihodnje korake? "Upam, da se mi bodo z Jesenic oglasili, da bodo stopili z mano v stik, upam, da me bodo povabili k sodelovanju. Hočem pomagati, vem, da bom imel tako podpornike kot tudi opozicijo, tako v življenju je. Vem, da se morajo tudi med sabo še dogovoriti, kaj hočejo," se stanja prav tako zaveda naš sogovornik, ki mu je pomembno le eno: "Hočem pomagati pri združitvi ljudi ob slavi do tega znaka, ki ni samo ponos Gorenjske, temveč celotne Slovenije."
