Čeprav svoje kandidature za predsednika Hokejske zveze Slovenije ni nikoli javno ali uradno obelodanil, pa o tem nikoli ni bilo dvoma. A še preden bi delegatom HZS oziroma različnim predstavnikom klubov sploh razkril svoje poglede in predstavil načrte, je vrgel puško v koruzo, saj podpora v slovenskih hokejskih okoljih ni bila dovolj velika. V hokejskem svetu kljub temu ostaja, vendar pa trdi, da le na klubski ravni.
Celje je bil prvi klub, ki je šel čez to zgodbo pred slabima dvema desetletjema. Jeseniška je bolj znana, bolj aktualna, Jesenice so bile vedno tudi bolj odmeven, trofejen klub kot Celje, pri ljubljanski zgodbi pa so, hvala bogu, uspeli rešiti zadeve. Nočemo biti podpornik kluba, ki bi bil napihnjen kot balon, ko pa bi se umaknili, pa ga bi bilo konec.
Ali mogoče še vedno razmišljate oziroma se spogledujete z delom na HZS, glede na to, da ste zdaj še bolj vpeti v slovenski hokej?
Ne, nikakor ne. Rad pomagam tam, kjer se vidijo rezultati, da vidim otroke na treningu, da se lahko pogovorim o tem, kaj je treba narediti in podobno. Tista visoka politika, kjer je ogromno govorjenja in zelo malo akcije, kjer moraš delati predvsem lepo, diplomatsko, okrog ovinkov, kjer vsi predvsem skrbijo za svoje interese, predvsem pa premalo za interese hokeja, kjer živijo od hokeja in ne za hokej, take stvari me sploh ne zanimajo več. Tam se nikoli več ne vidim. Nikoli.
Hitro ste zaprli to poglavje?
Spoznal sem fante v Celju in me bistveno bolj veseli, če lahko neposredno pomagam na terenu, in to dejansko lahko delam samo prek kluba. Opažam, da je v večini zvez predvsem veliko politike, malo pa tega, kaj dejansko je treba za šport narediti, kako bi pomagali športu, mladim, klubom ... zdi se, kot da se v tem okolju na neki stopnici konča stik z realnostjo.
Ne želimo si tega, kar se nam je že zgodilo
"Verjamemo v organsko rast kluba, z boljšimi igrami, uspehi in razvojem mladih bodo prišli tudi ljudje in pozitiven krog se bo vrtel naprej. Ne bomo kupili kopice igralcev, se šli vrhunski hokej, zmagali v ligi INL, nato igrali v ligi EBEL, na tribunah pa še naprej imeli 150 gledalcev. Prevečkrat je tako, da se sponzor umakne, klub pa nima zaledja v svojih igralcih. To se je zgodilo v Celju, na neki način na Jesenicah, kar videvamo v Ljubljani, kjer se s prisilno poravnavo rešuje leta. Tega si ne želimo."
Zdi se, da ste dobili kar dober vpogled v slovenski hokej, kakšno je vaše mnenje o njegovem stanju
Mislim, da gre za veliko katastrofo. Na SP je iz elite izpadla članska reprezentanca, tako je bilo tudi z in-line reprezentanco, edino ženske so napredovale, a igrajo na zelo nizki ravni. Vidi se, da se v zadnjih letih v hokej ne vlaga dovolj in primerno. Članska reprezentanca je bila vlečni konj, a če se spomnim otroštva, je bilo celjsko drsališče polno, ko so prišli Olimpija, Jesenice, Kranj, Bled … Vsi so napolnili dvorano. Zdaj gostimo neke avstrijske klube, ki jih nihče ne pozna, niso privlačni, tekmujemo z nekom, ki ima pet- do desetkrat večji proračun. Težko je. Nismo našli pravega modela, kako naprej, in mislim, da je glavna težava ta, da hoče še vedno preveč ljudi živeti od hokeja, a preprosto tega denarja ni in vsi bodo morali spustiti raven pričakovanj in svojih zaslužkov. Pa ne govorim o igralcih, govorim o tistih v ozadju slovenskega hokeja, kjer je preveč balasta, da bi lahko v teh kriznih časih obdržali hokej na pravi ravni. Če pogledamo, kaj se je dogajalo lani v kategoriji do 20 let, da smo za ligo EBEL mladih praktično sestavili le eno ekipo v celotni državi. To je katastrofa. Mi bi s Kanado igrali, a lani smo imeli v tej starostni kategoriji le eno ekipo. Resno me skrbi. Tudi tisoč članov v državi morda ni dovolj, da bo hokej živel naprej. Kot je dejal predsednik HK Celje Sandi Sendelbach, je pri košarki in nogometu dovolj, če kupiš žogo, tu pa je ogromno opreme, otroka je treba voziti v dvorano, hokeja se ne igra v šolah in zato se je v hokeju treba veliko bolj truditi. Če bodo vsi razdeljeni, sprti med sabo in bodo skrbeli predvsem zase, potem je prihodnost slovenskega hokeja zelo črna.
Raven je res padla, ker se ni investiralo, ker se je prepiralo, živelo na veliki nogi, v tistih dobrih letih se je igralcem preveč dvignilo apetite glede tega, kaj slovenski klubi lahko plačujejo, zdaj pa smo pri kruti realnosti, taki, ki smo jo v Celju pred 15 leti doživeli.
Klub odgovoren za vse. Če je pač manj denarja, je manj denarja in je treba to vsakemu odkrito povedati. Vem, da so zneski zelo nizki na tej ravni in da Celje ni profesionalna ekipa, kjer bi se plačevalo ogromne zneske in bi igralci bogato živeli od tega. Tukaj ne gre tako. Tukaj moramo vsi živeti za hokej in ne od hokeja, predvsem gojiti neko ljubezen do športa, ker če bi to temeljijo na denarju, kluba jutri ni.
Ne dvomimo, da imate določene ideje, kako bi hokej zapeljali v boljše čase. Ste prepričani, da se ne bi še kdaj spogledovali z delom na HZS?
Ne, ne. Jasno vidiš, da je preveč različnih polov, preveč skepticizma, ni pomembno – tako kot v politiki –, kakšna je ideja, ampak od koga pride, in potem se en in drug tabor zaradi tega prepirata. Slovenski hokej je majhna družina, tisoč ljudi, in to, da se ni mogoče dogovoriti, je velika težava. Pa ne gre za tisto klasično delitev Olimpija – Jesenice, ampak so v ozadju čisto neke druge linije in res je škoda za slovenski hokej, da se ne stopi skupaj in poskrbi za hokej. Moj klub je tu, kjer je moj kraj, in z veseljem Celjane spremljam na tekmah, jih podpiram in jim pomagam, če je treba. Mogoče bodo z nekim vzorom, pozitivnim zgledom pokazali drugim, kako je treba delati na takšni ravni. Ta ni primerljiva z Olimpijo in tudi z željami Jesenic ne, je pa mogoče dober zgled za vse druge klube, morda pa tudi za ta dva, kaj se da s tako malo denarja in z nekaj truda narediti.
