Da bo letošnji boj za novo zvezdico – Olimpija se nadeja 15., Jeseničani pa devete – zanimiv, kot ni bil že več preteklih sezon, je bilo kristalno jasno že prejšnji četrtek, ko je bil na sporedu prvi derbi večnih tekmecev iz Ljubljane in z Jesenic.
Če smo po prvem obračunu zapisali, da je v Tivoliju prišlo do presenečenja, ko so na papirju pred začetkom finala nefavoriti zmagali na uvodnem srečanju, zdaj, glede na videno na treh tekmah, ne bo nikakršno presenečenje – daleč od tega –, če bodo železarji v sredo zvečer, ko se bosta moštvi srečali v Podmežakli, na svoje drese lahko prišili novo zlato zvezdico.
Ljubljanska dvorana, katere klub je še pred koncem sezone razjezil sedmo silo, saj je še pred koncem odklopil brezžično povezavo, je bila na tretjem obračunu malo manj polna kot na prvem. Svoje je verjetno naredil prvi televizijski prenos v tej seriji, zmaje so tokrat na cedilu pustili tudi Green Dragonsi, domače občinstvo pa tako in tako že dolgo ni več znano po glasnem navijanju ali sploh spodbujanju zeleno-bele čete (še posebej ko ta rezultatsko zaostaja), zato so v Tivoliju to pot izrazito bolj odzvanjali jeseniški napevi. "Prelepo Gorenjsko" smo tako slišali pred tekmo, med tekmo in v čast gorenjskih ljubljencev tudi po njej.
Olimpija, ki je sicer zmagala v drugem boju na Gorenjskem, sinoči praktično ni niti enkrat pokazala, da bi si drugo zmago v seriji tudi zaslužila. Zeleno-beli so bili razglašeni, precej podobno kot prejšnji četrtek. Več kot obetanih akcij na njihovi strani je bilo zlomljenih palic, več provokacij kot pametnih potez, več kot kolektivne igre je bilo brezglavih samostojnih akcij, ki pa so jih Jeseničani na čelu z vratarjem Aleksisem Ahlqvistom brez večjih težav tudi ustavljali.
Očitno pa na drugi strani moštvu Nika Zupančiča igranje v dvorani pod Rožnikom v tem trenutku izredno ustreza. Od prvega vrženega ploščka pa vse do zadnjega zvoka sirene – z redkimi prebliski domačih – so bili namreč rdeče-beli tisti, ki so imeli pobudo, ki so kot kolektiv pokazali več, ki so igrali za oko lepši hokej in ki so si z dvema sijajnima akcijama v prvih 20 minutah priigrali lepo prednost. Ta bi bila sicer lahko še višja, vendar pa premalo aktivni Gorenjci na sredini tretjine niso znali unovčiti kar 105 sekund igre z dvema hokejistoma več, Matic Podlipnik je zamudil najlepšo priložnosti pri domačih, Ahlqvista je rešila vratnica.
Z isto prednostjo so železarji odšli tudi na drugi odmor. V drugi tretjini se mreži nista zatresli, čeprav so Jeseničani spet 30 sekund igrali z dvema igralcema več, tudi Olimpiji pa se na rezultatu ni nič poznalo, ko je dvakrat napadala z igralcem več.
Tretja tretjina je nato poskrbela za največ razburjenja. Zmaji so seveda v njej vse sile usmerili v napad in bili praktično takoj, po le 48 sekundah igre, nagrajeni z zadetkom, Ahlqvista je še tretjič v seriji premagal Tom Zanoški. Varovanci Fabiana Dahlema so nato na lovu za izenačenjem pritiskali, kot so le mogli, a vsi napadi so bili jalovi, Anže Ropret je recimo z dveh metrov zgrešil prazen gol.
Ko je kapetan Jesenic Miha Brus dobre tri minute do konca tretje tretjine pobegnil domačim branilcem in ukanil še Wiikmana, je bilo jasno, kdo bo v slačilnico odšel zmagoslavno in kdo ne. Dahlem je po tem zadetku zamenjal še vratarja, Wiikman se je poškodoval, tudi Tomaž Trelc pa na koncu večera vrat ni zapustil premagan, Aleš Remar je poskrbel, da se tekma ni končala z enakim izidom kot prvi dve.
"V Ljubljano smo prišli z enim ciljem, tam zmagati in zaključni plošček odnesti v Podmežaklo. Mogoče je bila to celo naša najboljša tekma sezone. Igrali smo zelo disciplinirano, zelo vztrajno in se držali navodil, in to je bil ključ do uspeha," je dejal kapetan rdeče-belih Miha Brus.
"Spet nam jo je zagodel slab start, prvih 20 minut je bilo slabih, in ko zaostajamo, to težko nadoknadimo. Jeseničani dobro stojijo v nevtralni tretjini in za zdaj še nismo našli prave igre, s katero bi se prebili čez to," pa je dodal napadalec Olimpije Matej Hočevar.
