Jutri bo minil točno en mesec, odkar se je naša prva olimpijska hokejska reprezentanca vrnila z največjega hokejskega tekmovanja na svetu. In vsi vemo, da se z olimpijskih iger v Sočiju ni vrnila v navadnem slogu. Njihov prihod je bil slavnosten, skoraj tak, kot če bi se risi v Slovenijo vrnili okiteni s kolajno najžlahtnejše barve.
Mesec dni pozneje, ob času, ko se je sezona prevesila v zaključno fazo, pa si zastavljamo mnogo raznovrstnih vprašanj. Kaj so sijajne predstave sploh prinesle našemu hokeju? Kako delujejo klubi? Kako Hokejska zveza Slovenije? Ali trenutno spremljamo najboljšo in hkrati zadnjo tako generacijo slovenskih hokejistov oziroma kakšni rodovi sledijo? Kakšna je prihodnost slovenskega hokeja? Po kakšnih vodah pluje slovenska hokejska barka oziroma, še pomembneje, kam?
Da v slovenskem športu nasploh ne cvetijo rožice, je že več let jasno kot beli dan, kot tudi to, da so se mnoge panoge znašle na robu preživetja. Gospodarstvo in vse povezano s tem je v najslabši "formi" v zgodovini Slovenije, forma peša tudi okolici, recesijo na svoji koži zelo občutijo športniki.
Slovenska hokejska zgodba je na splošno zelo razgibana in raznolika. Zadnja leta oziroma odkar je reprezentanco prevzel Matjaž Kopitar, se kar ne moremo in ne moremo načuditi igram, delovanju naše članske izbrane vrste. Predstave risov so odlične, uspehi sicer tem ne sledijo vselej, a fantje so si že večkrat dokazali, da se lahko enakovredno kosajo tudi z najboljšimi na svetu. Hkrati se igralci dokazujejo v tujini, v Anžetu Kopitarju imamo izvenserijskega hokejista. Nato se res pozitivne stvari nekako končajo.
Ni dvoma, da je HZS v obdobju "vladavine" predsednika Matjaža Rakovca naredila veliko strumnih korakov naprej, k izboljšanju kaosa, predvsem tistega finančnega, ki so ga Rakovec in sodelavci podedovali od prejšnje vodstvene garniture. Večinsko mnenje klubov govori v prid akcijam HZS, ki počasi, a vztrajno obuja hokej v vseh - sicer še vedno številčno izredno skromnih - sedmih ledenih dvoranah. Lani si je HZS že tako opomogla, da je finančno lahko priskočila na pomoč klubom. Letos je finančni vložek še povečala, čeprav tudi pri njej ni vse rožnato.
Izgubili mogoče najpomembnejšega
Ravno klubska scena je pri nas najbolj problematična. Klubi so tisti, kjer se ustvarjajo, kalijo hokejski talenti, ki jih pri nas, po pričanju strokovnjakov, ne manjka. A klubska scena bolj kot ne životari. Kot država se vsi, tudi naš še edini preostali profesionalni klub, borijo za preživetje, ne zgolj za delovanje. En klub smo že izgubili, in to morda celo najpomembnejšega, preostali se držijo za tanko, napol že preperelo nitko. Reprezentanca pa blesti. A kaj to pomaga.
Dejstvo je, da si slovenski hokej glede na vse zasluži več. Veliko več. Ker gre za kolektivni šport, pri državi še vedno ostaja preskromno vrednoten, da bi mu ta v večji meri prisluhnila, priskočila na pomoč. Tu, na najvišji instanci Slovenije, se po mnenju slovenskega hokejskega sveta skriva največ rezerv.
Zakon, ki preprečuje točenje alkohola na športnih prireditvah, in davčna zakonodaja, ki je sponzorjem neprijazna, najbolj bodeta v oči. V šolski sistem je hokej praktično nemogoče vpeljati, za kakšno novo drsališče ni nikjer denarja. Gospodarstvo v stanju, kot je, nima posluha. Kot pravi generalni sekretar HZS Dejan Kontrec, "četudi bi bili olimpijski prvaki, se nič ne bi spremenilo".
Ne moremo seveda biti le črnogledi, prihaja tudi do pozitivnih premikov. Prepričani smo, ne, kar trdimo, da ima hokej najbolj zvesto bazo navijačev v Sloveniji. Čim se doseže kak uspeh, so dvorane polne, še bolj je včasih zanimivo videti, da oklepnikom privrženci stojijo ob strani tudi v najslabših časih (tu ciljamo predvsem na Olimpijo v ligi EBEL). Predstavljajte si državno prvenstvo osmih slovenskih ekip kakovostne ravni lige EBEL. Prepričani smo, da bi bile hokejske tekme najbolj obiskane tekme v Sloveniji.
A za zdaj bomo vse hokejiste še naprej spremljali v mednarodnih ligah, kot je tudi liga INL, v kateri tekmuje šest članskih ekip. Klubi to tekmovanje pozdravljajo in pravijo, da vsekakor ne gre za nazadovanje. A kako dolgo se bodo pol- ali kar profesionalno ligo še lahko šli vsi slovenski klubi, ki delujejo na amaterski, zanesenjaški ravni?