V zadnjih sedmih letih so se selektorji nanj spomnili štirikrat, Stojanović je pravi primer, o katerem je na začetku priprav govoril tudi Terglav, v smislu, da je treba poskrbeti, da se na igralce, ki niso v neposrednem stiku s Slovenijo, ne sme pozabiti.
Potiho sem pričakoval vabilo
Pred dvema letoma ga je nazadnje v slovensko slačilnico povabil Matjaž Kopitar in ga tistega novembra v igro poslal na turnirju na Madžarskem, enako je zdaj storil Terglav. "Zadnje čase selektorji dajejo priložnost mlajšim in igralcem, ki jih sploh nismo poznali, in to je dobro. Zaradi tega sem po tihem pričakoval, da bom tudi jaz še dobil kakšno priložnost," je priznal Rok Stojanović.
"Kot vsi ostali igralci, se vedno rad odzovem vabilu reprezentance in tokrat ni bilo prav nič drugače. Ekipa je zelo mlada, vidim, da je v njej veliko talenta, fantje so res hitri. Upam, da bomo na turnirju na Madžarskem igrali dobro in da bodo taki tudi rezultati," je pred odhodom na Madžarsko dejal najstarejši član tokratne delegacije, s 34 leti je Rok precej izstopal v izredno mladi postavi novembrske Slovenije. "Da, malo drugače je, ker sem najstarejši (smeh). A, ko prideš v moja leta, se tega navadiš. Ekipe so sestavljene iz igralcev različne starosti. Tudi v klubu sem bil med starejšimi, jasno pa je, da bo vedno težje konkurirati mladim," se zaveda slovenski vratar.
Išče novega delodajalca
Rokova klubska zgodba je te dni še vedno zavita v tančico skrivnosti. Ko je pred kratkim v klubski slačilnici pospravljal opremo, je ni pospravljal zaradi klica reprezentance, pospravljal jo je, ker je prišel čas, da se spet preseli. Roku je namreč potekla klubska pogodba. Konec avgusta je z Nottinghamom, članom elitne lige v Veliki Britaniji, kjer je preživel lansko sezono, čez noč sklenil le dvomesečni dogovor, ker je se poškodoval eden od vratarjev. V začetku novembra se mu je pogodba iztekla in Rok je ostal brez delodajalca. "Za podaljšanje se nismo dogovorili, a upam, da mi bo agent že v kratkem našel nov klub," je pojasnil otrok kranjske hokejske šole.
Njegov odgovor smo predvideli
Roka, razen ob nekaj reprezentančnih akcijah, sicer v Sloveniji že dlje časa nismo videli. Zadnjih sedem sezon je visokorasli vratar, ki v višino meri 197 centimetrov, živel in igral v treh državah – v Franciji (štiri leta), na Poljskem in v Veliki Britaniji. Kje bi zdaj najraje delal? "Nekje v Evropi. Predvsem zaradi potovanj in kjer se lige prekinejo zaradi akcij reprezentanc. V Veliki Britaniji tekmovalne prekinitve od septembra do aprila ni," je izpostavil.
Led na Otoku je Stojanović prebil v sezoni 2021/22, ko je nosil dres Sheffielda. Leto kasneje se je dokazoval na Poljskem, v Krakovu, nato pa spet dobil klic z Otoka, takrat iz Nottinghama, kjer je preživel sezono, v kateri je bila slačilnica Panterjev dolgo zavita v žalno črnino. "Za mano je zelo težka sezona, predvsem v psihološkem smislu," nam je najprej prikimal, ko smo se ozrli v preteklost. Tak odgovor smo kakopak predvideli.
Ureznina je bila pregloboka, izguba krvi prevelika
Vsi se verjetno še dobro spominjamo dogodka, tragedije, ki je močno zarezala v hokejski svet. Posledice se ne čutijo zgolj na Otoku, temveč v vseh hokejskih dvoranah na zemeljski obli. Osemindvajsetega oktobra lani je na tekmi pokala challenge ugasnilo življenje 29-letnega ameriškega hokejista Adama Johnsona. Pred 8000 gledalci v Areni Utilita v Sheffieldu je v 35. minuti tekme z Nottinghamom prišlo do stika med več igralci in posledično do trka med Johnsonom in tekmecem Mattom Petgravom. Slednji je med padcem z rezilom drsalke Adama zadel v vrat in ga hudo porezal. Američan je padel na led, se še pobral in s pomočjo soigralca, ki je pritiskal na rano, zadrsal proti klopi. Do klopi Adamu ni uspelo priti, prej se je zgrudil na led. Da je bila ureznina huda, je bilo jasno že ob prvem pogledu na ledeno ploskev, kjer je stala velika luža krvi, sprednji del njegovega belega dresa je bil v nekaj sekundah prežet s krvjo. Johnsonu so zdravniki in reševalci takoj priskočili na pomoč, ga oskrbeli za prevoz v bolnišnico, a bilo je prepozno. Adamu niso več mogli pomagati, ureznina je bila pregloboka, izguba krvi prevelika.
Dolgo časa se sprašuješ, kako je to mogoče
Vsem temu in vsem, kar je sledilo, je bil priča tudi Rok. V vse to je bil vključen, bil del te tragedije. Slovenski reprezentant je tisto tekmo spremljal s klopi za rezervne igralce. "Stal sem prav v liniji, kjer je prišlo do trka, ob modri črti naše napadalne tretjine. Bilo je grozno," je še danes v nejeveri govoril Rok, ki je takoj zaslutil, da gre za hudo poškodbo. "Glede na količino krvi, sem takoj vedel, da je situacija zelo resna. Naša fizioterapevtka, reševalci so takoj prišli pomagat, čim hitreje so ga želeli odpeljati v bolnišnico, na operacijo, a bilo je prepozno," je nadaljeval. Vsi, ki so bili priča tej tragediji, so od šoka otopeli. Tudi slovenski čuvaj mreže. "Dolgo časa se sprašuješ, kako je mogoče, da se nekaj takega sploh zgodi. Ne vem … Po glavi se ti plete veliko vprašanj … To je bila res grozna izkušnja," je težko našel besede.
Nihče ga ni krivil, nihče ni bil jezen nanj
V Veliki Britaniji še vedno poteka preiskava Adamove smrti. Kanadčan Matt Petgrave je bil večkrat pridržan, prvič so ga nekaj dni po tekmi aretirali zaradi suma uboja, še vedno pa se pristojne oblasti niso odločile, ali bodo 32-letnega Petgrava kazensko ovadili. Ko smo o tem povprašali Roka, je dejal, da s soigralci Petgravu ničesar ni očital. "Nihče ga ni krivil, nihče ni bil jezen nanj, bila je grozna nesreča," je dejal naš sogovornik. "Nekateri soigralci so Petgrava dobro poznali, ker so z njim igrali, bili tudi kasneje z njim v stiku," je dejal vratar, ki še vedno trdo verjame, da je bila to nesreča neverjetnega spleta okoliščin in da česa takega nihče ne stori načrtno.
Na terapijah skupaj tudi z gasilci
Klub, celotno hokejsko okolje v Nottinghamu, je bilo po Adamovi smrti v velikem šoku. Stojanović pravi, da se je sicer klub dobro odzval na tragedijo, igralcem in zaposlenim je nudil izdatno pomoč. "Že tako se veliko dela na psihološki pripravi, v tem primeru je bilo pomoči še več. Imeli smo posebno terapevtko, skupinske pogovore, tudi individualne, če je te kdo potreboval. Klub, cela organizacija, nam je stala ob strani. Imeli smo veliko prostih dni, trener je odločitev o treniranju prepustil nam igralcem. Prvi mesec smo se dvakrat do trikrat na teden vsi dobili na terapijah, se pogovarjali, premlevali. Na terapije so prihajali tudi gasilci, ki se nemalokrat soočajo s podobnimi smrtmi, tako kolegov kot tistih, ki jih rešujejo, in z nami delili svoje izkušnje," nam je psihološko okrevanje opisal Rok.
Pogosto se mi prizori porajajo v mislih
Mesec dni Nottingham ni odigral niti ene tekme. Ekipa je izstopila iz pokalnega tekmovanja. "Klub nas ni silil v nič. Dejali so, da naj se vsak zase odloči, kdaj se bo vrnil na treninge. Imeli smo proste roke. Vse smo imeli na voljo, lahko smo ostali doma, z družino, z dekleti ..., lahko smo šli na led in si tam zbistrili misli, sprostili glavo. Nekateri smo trenirali, nekaterih nekaj časa ni bilo. Smo pa vseeno veliko časa preživeli skupaj," je prve tedne po soigralčevi smrti opisal Rok.
Ekipa je držala skupaj in na koncu tudi prebrodila težke trenutke, celo sezono. Le enega soigralca je vse skupaj tako prizadelo, da je klub decembra zapustil. "Nekateri so potrebovali več časa, da so se pobrali. Jaz? Ne vem natančno. Pogosto se mi prizori slikajo v mislih. A to je normalno. Terapevtka nas je opozorila, da je vse to normalno, da tako tragedijo dojema vsak drugače, drugače sprejema. S tem se moraš sprijazniti," je z nežnim skomigom ramen dejal Rok.
Adam me je vseskozi zafrkaval
Kakšen človek je bil Adam? Ko smo Roka vprašali, po čem si ga bo zapomnil, se je vidno razvedril, na obraz se mu je takoj narisal nasmešek. "Bil je res dober človek. Vseskozi me je zafrkaval," je najprej dejal: "Na ledu sva se velikokrat zabavala. Bil je dober hokejist, bil je eden naših vodilnih igralcev. Bil je odličen hokejist, odlična oseba."
Johnsona so k zadnjemu počitku položili v njegovi domovini, v ZDA, pogreba se ekipa ni udeležila, od svojega soigralca in prijatelja so se poslovili na posebni spominski slovesnosti, ki se jo je udeležila celotna hokejska skupnost v Nottinghamu. Organizirali so spominsko tekmo, 14. decembra letos bodo še uradno upokojili dres s številko 47, Adamovo številko. "V dvorani smo se od Adama najprej poslovili mi, igralci, nato pa še vsi navijači," je na kratko slovesnost opisal Rok. Podobni dogodki so sledili po vsem svetu, pri vseh ekipah, kjer je Johnson igral.
Ne bom lagal, prebliski so se spet pojavili
V zadnjem oktobrskem tednu je od nesreče minilo ravno leto dni. Spet so, kot leto prej, ob dvorano v Nottinghamu ljudje prinašali rože, drese, hokejske palice, sveče, fotografije, pisma … Pred tekmo Nottinghama z Manchestrom, ki je bila dan pred obletnico tragedije, so med drugim v 47. minuti za minuto prekinili tekmo.
