Rok Macuh je otrok mariborske hokejske šole, s katero je vezi pretrgal že kot najstnik, pred 10 leti. Po osnovni šoli, je pojasnil, je želel narediti korak naprej, le da v Sloveniji ni videl pravega načina, da bi to naredil. Hokej je želel kombinirati s šolanjem, na priporočilo nekdanjega igralca Urha Marklja se je preselil v Celovec, kjer so mu omogočili oboje. Dve leti je preživel na avstrijskem Koroškem, dobro igral, a ne glede na to, pravi, pri rdečih zmajih prave priložnosti, na primer v kakšni starejši selekciji, ni dobil.
ZDRŽIM ŠE ENO LETO, POTEM PA ...
Kot mnogi mladostniki je tudi Mariborčan poleti obiskoval trening kampe, na enem pa spoznal trenerja, ki se je v Rokovem imenu dogovoril za preizkus pri Olomoucu, ki ga ni prestal. So mu pa dali priložnost pri Havirovu, po enem letu pri tem pa se je, tisti čas tudi član reprezentance do 20 let, nato vendarle ustalil v Olomoucu. Tri leta je igral za selekcijo U-20 in takrat je 19-letnik prvič dobil priložnost v ekstraligi, nato pa: "Sem nekako padel na realna tla. Prvo leto med člani mi ni šlo, nisem igral, ker sem bil mlad. Hokej sem tako dal na stranski tir, edino, kar je bilo pomembno, je bilo to, da bom užival. Bil sem v situaciji, da sem rekel, eno leto še zdržim, potem pa … Vsak trening sem oddelal na vso moč, tak pač sem, mogoče pa si odprem kakšna vrata, sem razmišljal. Če ne, sem nameraval s hokejem zaključiti, si najti službo, ker od nižjeligaškega hokeja se ne da živeti," se je v prva leta na Češkem ozrl napadalec in dodal: "Res nisem razmišljal in sploh ne pričakoval, da bom nato od hokeja čez vrsto let dejansko živel."
ŠEL JE KRPAT VRSTE
Še preden mu je uspelo priti na zdajšnjo raven, je igral v drugi in tretji češki ligi ter ob tem hodil v službo. "Še enkrat, res nisem pričakoval, da bom še kdaj igral na vsaj približno vrhunski ravni," je še enkrat zatrdil. Potem je prišlo do koronske epidemije in popolnoma nepričakovano je Rok dobil klic češkega drugoligaša Prerova. Ta ga je prosil, ali bi prišel na njihove treninge, ker so imeli več poškodovanih, da bi malo pokrpal njihove vrste. "Po dveh tednih so mi ponudili pogodbo," je opisal ekspresen razvoj dogodkov.
NE BI JE SPREMENIL ZA NIČ NA SVETU
Naslednjo sezono je preživel še pri enem drugoligašu, Šumperku, pa se spet vrnil v Prerov, letos pa je spet dobil priložnost za dokazovanje na najboljši možni ravni češkega hokeja, v ekstraligi. Trenutno je edini Slovenec v tem tekmovanju. A še preden je nastopila ta sezona, preden je postal profesionalec, si je denar, ko je igral za Novy Jičin v tretji ligi, služil z delom v kavarni in z delom v skladišču.
Njegovi poti do ekstralige ni para, se tudi sam čudi tej? "Gotovo sem ponosen na vse, kar mi je uspelo, da igram na tej ravni. Kaj naj rečem … Vsak ima svojo pot do uspeha in svoje ne bi spremenil ali zamenjal za nič na svetu. Ta mi je nekaj v življenju dala, ponosen sem nase, a hkrati upam, da ne bo ostalo samo pri tem, da bom še kaj dokazal," je Rok pokazal svojo ambicioznost.
TRENER MU JE PISAN NA KOŽO
Olomouc je že slabih 10 let njegov dom, tam ima punco, domov redko hodi, bolj ko ne le poleti, po sezoni. Vprašali smo ga tudi, kaj se je to sezono toliko spremenilo, da doživlja – lahko rečemo – novo pomlad. "Največji 'klik' je bil gotovo odnos trenerja. Ko smo se dogovarjali za pogodbo, je bil ta trener prvi v moji karieri, ki mi je neposredno, naravnost povedal, kaj hoče od mene, in tudi da je od mene odvisno, kaj bo sledilo," je dejal in dodal, da je imel v startu zagotovljeno mesto v četrti peterki Olomouca in minutažo ob igri z igralcem manj.
"V preteklosti sem imel večinoma izkušnje s takimi trenerji, ki so na tekmah ves čas kričali na igralce. Name je to vplivalo kot neka zavora. Letos trener, tudi če naredimo kaj narobe, ne kriči na nas. Po tekmi mi štab pove, kaj moram popraviti," je še opisal način dela, ki mu izredno ugaja.
Z dobrimi igrami je sledila tudi vedno večja minutaža: "Ta mi je dala veter v krila. To je ena najbolj pomembnih stvari."
GOTOVO SO BILI ZARADI MENE PRESENEČENI
Še posebej je slovenski hokejist v elitni češki ligi nase opozoril v prvi polovici sezone. Bil je praktično nezaustavljiv, mrežo je tresel kot za stavo, na Češkem pripravil bum Slovenca, ki so se mu čudili tudi "lokalci".
"Gotovo so bili zaradi mene presenečeni. Vsak bi bil. Meni je to malo … Nočem biti v središču pozornosti, a zadnje mesece je to nekaj, kar pride zraven. Glede na mojo pot so ljudje tu presenečeni, a počakajmo, sezona še traja, po koncu bo pravi čas za oceno. Z nogami ostajam trdno na tleh, treba je še naprej garati," dneva pred nočjo ni želel hvaliti naš sogovornik.
BILO MI JE TEŽKO PRI SRCU
Ob tej priložnosti smo se seveda ozrli tudi v slovensko reprezentanco. Pred lanski novembrom, ko je dobil prvi vpoklic med člane, je nazadnje slovenski dres nosil v izbrani vrsti do 20 let. O njem smo še lani govorili oziroma ga omenili zdaj nekdanjemu selektorju Matjažu Kopitarju, ga vprašali, zakaj Macuha ne vpokliče med rise, in tisti čas nam je kar malo vzvišeno odgovoril, da je izbral vse igralce, ki so primerni za reprezentanco, da drugega nimamo. Nekaj sezon smo spremljali, kako so mnogi hokejisti dobili priložnost, da se pokažejo, vsi, razen Macuha, ki se je tega še kako zavedal.
"Vsak si želi igrati za svojo državo in da nisem dobil niti ene priložnosti … Iskreno, bilo mi je hudo. Če bi mi dali vsaj priložnost na enem zboru in bi mi po tem rekli, da nisem dovolj dober, da bi tu igral, bi to sprejel, brez dvoma," nam je svoje misli o tem zaupal Rok in nadaljeval: "Vse to so trenerjeve odločitve, mogoče nisem spadal v koncept prejšnjih selektorjev. V to nočem vrtati, to je selektorjeva odločitev. Če nisem bil vpoklican, pač nisem bil. Bilo pa mi je težko pri srcu. Naposled se je zdaj to spremenilo, priložnost sem dobil, upam, da bom dobil še kakšno." Ta želja se mu je prav ta teden tudi uresničila, čeprav je zatrdil, da mu gotovo ni bilo samoumevno, da bo sledilo še kakšno vabilo.
SPOMNIL SEM SE, KAKO DOLGO SEM MORAL HODITI
Po toliko letih stran od reprezentančne slačilnice je novembra v to vendarle spet vstopil. Vrata z risom je odprl prvič po letu 2017. "Najbolj sem se veselil, da bom po dolgem času spet videl fante. Oni so bili super. Vsak ima željo igrati v dresu reprezentance. Ne bom rekel, da je bilo to čustveno zame, a prvi trening, ko sem na led stopil v dresu z risom, sem se spomnil svoje poti, kako dolgo sem moral hoditi, da sem prišel do sem. Vesel sem bil, da je končno prišel ta trenutek, da se pokažem," nam je še to izkušnjo opisal naš sogovornik, s katerim se bomo naslednji teden srečali na Bledu.
Z risi bo v drugem februarskem tednu dve tekmi odigral v Italiji, z Rokom pa smo se ozrli tudi v konec aprila, v avgust, v dva vrhunca sezone, svetovno prvenstvo in kvalifikacije za olimpijske igre. "Seveda bi želel igrati obeh turnirjih, v Sloveniji imamo dovolj dobrih hokejistov, fante, ki bodo v prihodnosti nosilci igre. Težko se bo uvrstiti v reprezentanco," je še zaključil Štajerec na delu na Češkem.
