»Maske si nisem na obraz nataknil že nekje pol leta. Pri nas jih ljudje praktično ne nosijo, mogoče v kakšnem nakupovalnem centru opaziš koga, ki jo nosi. Šole so odprte, tudi restavracije in lokali, v katerih pa lahko alkohol točijo le do 20. ure. Vse je odprto,« nam je na hitro opisal švedsko realnost, ki je še kako drugačna od slovenske.
Koronavirus tudi na njegov poklic ne vpliva v večji meri. Da, hokejistov s tribun navijači ne spodbujajo, odpovedali so vse amaterske in mladinske lige, toda profesionalni šport se igra neprekinjeno, sezona se je začela brez zamika. »Srečo imam, da se pri nas vse igra po normalnem urniku,« se zaveda 33-letni napadalec.
Testiranja? Imamo aplikacijo
Srečo ima tudi njegova ekipa, ki je do zdaj ni zajela epidemija, prestaviti ji ni bilo treba niti ene tekme. »Od časa do časa se kak posameznik okuži s koronavirusom. Tudi sam sem bil okužen, vendar sem izpustil le eno tekmo. Imel sem prehlad, a sem se šel testirat. Dokler nisem izgubil voha in okusa, sem mislil, da sem samo prehlajen, kot sem po navadi dvakrat na leto,« je svojo izkušnjo opisal Jan in dodal: »Tukaj sicer ni neke panike glede koronavirusa, v primerjavi s Slovenijo tu vse sprejemajo bolj normalno.«
V nasprotju s strogimi protokoli, ki vladajo drugim evropskih hokejskim ligam, je na Švedskem tudi v športnem pogledu vse bolj sproščeno. Če morajo naši nemški legionarji pred vsako tekmo opraviti test na prisotnost koronavirusa, tega v deželi treh kron ne poznajo. »Imamo aplikacijo, s katero si vsako jutro izmerimo telesno temperaturo. Če se kdo slabše počuti, če te boli grlo, ostaneš doma in narediš test. A da bi imeli tedenska testiranja ali podobno, tega pri nas ni. Za zdaj ta sistem pri nas dobro deluje,« pravi Muršak.
Letos v vlogi mentorja …
Na Švedskem je prvič zaigral pred tremi leti pri dvakratnem prvaku lige prvakov, ki so jo letos odpovedali. S Frölundo je poleti podpisal triletno pogodbo in pravi, da ne bi mogel biti bolj zadovoljen. »Zelo mi je všeč organizacija kluba, tu zelo uživam, mogoče tudi zato, ker vem, da pred mano ni več veliko let igranja. Ne čutim takih pritiskov kot takrat, ko sem bil mlajši, ko sem igral bolj kot ne za preživetje, da bi si ustvaril kariero,« se naš odlični napadalec veseli, da se mu s tem ni treba več ukvarjati.
Frölunda ima vedno dobro ekipo, ki meri na sam vrh elitne lige. Jan se v tem okolju dobro počuti, je drugi strelec ekipe, v kateri pa se je srečal z drugačnim načinom dela. Letos je v določeni meri postal tudi mentor. »Vseskozi igramo s štirimi peterkami, a večinoma igram z mladimi, 18-, 19-letnimi igralci. To je želja kluba, želi, da bi se ti od mene kaj naučili tako na kot tudi zunaj ledu. Ekipa je sicer zanimivo sestavljena, tu smo mi izkušenejši igralci, nato pa zelo mladi. Igralcev med 22 in 28 leti praktično nimamo. Vsako tekmo imam v napadu vsaj enega, včasih celo dva zelo mlada igralca. Miselnost v klubu, način njegovega delovanja sta na neki drugi ravni. Tudi ko zmagujemo, še vedno iščejo stvari, ki bi jih lahko izboljšali, tako nismo nikoli popolnoma zadovoljni. Vse je podrejeno ekipi, noben posameznik ne izstopa. Za zdaj je vse v redu, a najpomembnejši čas sezone šele prihaja,« je ekipo opisal naš sogovornik, ki je zadovoljen, da mu je doslej tudi zdravje služilo. »Telo ni več tako mlado,« se je zasmejal nekdanji kapetan reprezentance: »Tri tekme na teden so kar velik zalogaj, ritem je kar hud, a zaenkrat je v redu.«
… in učenca
Muršak pa svojega časa zadnje mesece ne namenja zgolj igranju hokeja, ampak se veliko tudi izobražuje. »Učim se trenerskega dela. Tu vidim, kako poteka delo z mladimi, kako poteka delo v dobro organiziranem klubu. Če bi po karieri ostal v hokeju, se imam še veliko za naučiti in tukaj mi to zelo ustreza, komunikacija v klubu je super,« nam je razkril – morebitni prihodnji strateg? »Trenersko delo me je vedno zanimalo, a še vedno ne vem, s čim se bom ukvarjal po koncu kariere. Skoraj vse življenje sem v tujini, v Sloveniji razmere niso tako urejene, kot bi si želel, če bi se podal v to zgodbo. Toda niti še ne vem, kje bom sploh živel po karieri. Bomo videli, kam me bo popeljala pot, ko bo za to čas. Če bom pogrešal hokej, bom v tem svetu ostal, mogoče pa ne bom.«
Zaostajamo svetlobna leta
Verjetno bi bil še en nekdanji dolgoletni reprezentant, Mitja Robar, ki zdaj deluje kot predsednik mariborskega kluba, zelo vesel, če bi mu Muršak nekega dne na pomoč priskočil pri vodenju lisjakov. »Mitja je moj najboljši prijatelj, v stiku sva praktično vsak dan. Stanje v Mariboru tako in tako nikoli ni bilo rožnato, upam pa, da bo šlo na bolje. Že zdaj mu občasno pomagam s kakšnim nasvetom. Letos so otroci igrali zelo malo, in ko se bo svet sprostil, bo lahko prišel pogledat na Švedsko, kako stvari potekajo tu. Mariboru na neki način pomagam tudi sam, a če bi se res podal v trenerske vode, bi želel, da bi bil klub veliko bolj urejen, kot je katerikoli v Sloveniji. Vseeno sem igral v kakovostnih klubih in vidim, kakšne pogoje imajo otroci za delo. Res je neverjetno, koliko svetlobnih let zaostajamo za njimi,« je pojasnil Jan.
Odločitve o Olimpiji nikoli ne bi spremenil
Ko smo se pogovarjali z otrokom mariborske hokejske šole, se nismo mogli izogniti še enemu lisjaku, v katerem vidimo nekakšnega Muršakovega naslednika. Govorimo o Janu Drozgu, ki mu je Muršak pomagal že kot najstniku. »Tudi zdaj sva v stiku, vem, kaj se dogaja z njim, saj sem spremljal tudi Olimpijo,« je dejal Muršak. Tudi zato, ker je Drozg konec leta nekaj tednov igral za zmaje, smo se mnogokrat spomnili na tedne, ki jih je pred leti pri njih preživel naš sogovornik, ki je v Ljubljani pustil izreden pečat. »Moji spomini na Ljubljano so zelo lepi, Ljubljana me je zelo lepo sprejela. Ekipa je takrat uspešno igrala, v mislih se rad včasih vrnem v tisti čas. Nikoli in za nič ne bi spremenil odločitve, da sem takrat prišel k Olimpiji,« je zatrdil Mariborčan.
Mogoče so ga želeli utišati
Muršak te čase ni edini Slovenec, ki živi na Švedskem. Vsi vemo, da se je na sever Evrope preselil tudi televizijski voditelj Marko Potrč, ki je v domovini pred meseci z nasprotovanjem slovenskim ukrepom za zajezitev koronavirusa visoko dvignil prah, in to večkrat. Veliko ljudi se je z njim strinjalo, veliko tudi ne, Potrč pa se je nato z družino preselil na Švedsko, v deželo, za katero meni, da je edina ubrala pravo pot v boju s pandemijo.
Potrč in Muršak sta povezana že od malih nog, saj je bila Potrčeva mama Janova vzgojiteljica v vrtcu in sta se njuni družini srečevali tudi zasebno, zdaj pa oba Mariborčana živita v Göteborgu, kjer se seveda tudi družita. »On je moj dolgoletni prijatelj, v Mariboru sva poleti veliko časa skupaj preživela na kolesu in v fitnesu. Vem, da je v Sloveniji dvignil mnogo prahu, ker je izrazil svoje mnenje, ko se je spraševal, ali so ukrepi v Sloveniji upravičeni. Sam se v te stvari ne želim spuščati ali govoriti, kaj je prav in kaj ne. Marko se je izpostavil, mislim, da ni edini v Sloveniji, ki ga to moti, a kaže, da je s tem napačnim ljudem v Sloveniji stopil na žulj, in glede na to, da je medijsko prepoznaven, so ga mogoče želeli utišati. Ne vem, zakaj so ga ljudje obtoževali za nekatere stvari, za katere se ve, da nima z njimi nobene povezave. Človek je enostavno izrazil svoje mnenje in postavil vprašanja, ki za nekoga niso bila prijetna. Verjamem, da je v Sloveniji tudi veliko ljudi, ki se z njim strinjajo in se ne želijo izpostaviti. To je bila njegova odločitev, ki pa na najin odnos nima vpliva, poznava se od otroštva, najino prijateljstvo se zaradi tega ne bo spremenilo,« se je razgovoril Jan Muršak.
