"Bilo je podobno kot v preteklih letih. V tujino zaradi določenih razlogov odhajam pozneje, a kilometre na ledu med čakanjem vseeno nabiram," nam je ta teden na zboru reprezentance zatrdil kapetan članske čete in nam razkril, za kakšne razloge gre. "Sem lastnik restavracije in še dveh drugih gostinskih lokalov, zato moram biti prisoten tudi tu. Ampak, še enkrat, to ne pomeni, da prve tri mesece gledam v zrak."
SEVERNOAMERIŠKI LOBI
Pred dokončnim dogovorom z njegovim novim delodajalcem Trenčinom je kar nekaj podobnih, ki so prišli iz Francije, eden pa iz češke ekstralige, padlo v vodo, a Tomaž je zadovoljen s tem, kje je na koncu pristal.
Pravi, da ima v Trenčinu proste roke glede igre, da ga pustijo pri miru, da je njegova minutaža ogromna – okoli 25 minut na tekmo –, česar v zadnjih letih ni bil vajen. Izkušeni napadalec se v drugem napadu z ramo ob rami bori z dvema zelo mladima Slovakoma, eden je celo član reprezentance do 20 let, ki je nedavno na SP v tej starostni kategoriji presenetljivo osvojila bronasto kolajno. Da, s svojo odločitvijo je zadovoljen. "Želel sem si igrati v kakovostni ligi, hokej mi ustreza, fantje znajo igrati, ni toliko divjanja kot v ligi EBEL, ki jo s svojim lobijem in denarjem obvladujejo Severnoameričani," je slikovito nadaljeval Tomaž in dodal: "Slovaška ekstraliga je tehnično boljša liga kot liga EBEL. Manj naletov, manj igranja gor-dol, več je nadzora nad ploščkom. Ligi je težko primerjati, gre za povsem drugačen slog. Nekdo, ki se znajde v slovaški ligi, se mogoče ne bi znašel v ligi EBEL in obratno."
Čeprav imajo nekateri tudi več kot 40 let, še vedno izredno igrajo, ti fantje delajo razliko, kar ni težko verjeti, če veš, koliko časa so ti gospodje hokeja igrali na najvišji ravni.
Z GOSPODI HOKEJA
Zanimivo je, da je Raza to sezono prvič v svoji karieri zašel na Slovaško, ki je že osma država, kjer se hokejsko dokazuje. Ko smo še naprej kramljali o ligi, je pokazal navdušenje nad tem, koliko slovaških veteranov z deset- ali večletnimi izkušnjami iz lige NHL se še vedno podi po domačih ledenih ploskvah. "Pomagajo klubom, kjer so odraščali. Čeprav imajo nekateri tudi več kot 40 let, še vedno izredno igrajo, ti fantje delajo razliko, kar ni težko verjeti, če veš, koliko časa so ti gospodje hokeja igrali na najvišji ravni," je razpredal Tomaž in medtem izpostavil 42-letnega kapetana Nitre Jožefa Stümpla in 37-letnega napadalca Banske Bystrice Michala Handzuša, ki je pred leti pri Kraljih igral tudi v družbi Anžeta Kopitarja.
IZ NAJHUJŠEGA
Priznal je, da mu zaradi poznejšega starta v tekmovanje ni bilo postlano z rožicami. Seveda tega tudi ni mogel pričakovati. "Je težko. Nisem več najmlajši, vsako leto je težje, ampak zdaj lahko rečem, da bom počasi prišel v tisto pravo formo, katere si želim. Res je tudi, da ko enkrat prideš v ritem igranja tekem, temu sledi utrujenost, ki se pri drugih pojavi pred začetkom sezone, če pa začneš pozneje, pa je to davek, ki ga moraš plačati. Zdaj sem že iz najhujšega, telo je že bolj spočito, kot je bilo," je nadaljeval slovenski zastavonoša na olimpijskih igrah v Sočiju.
Takrat sem se vprašal, ali naj še izzivam usodo igranja hokeja. Lepih stvari je enkrat konec, a želja po hokeju, pa ne po turnirju v Sočiju, temveč predvsem na SP v Južni Koreji, mi je dala vedeti, da še lahko vztrajam.
JOJ, KAKO DOLGA JE
ŽE TA SEZONA
Prvi zbor reprezentance to sezono je 35-letni Blejec zaradi neurejenega klubskega statusa moral izpustiti, decembra je bil spet z risi, ko so dve tekmi odigrali v Franciji. Tudi zdaj se je v reprezentanco vrnil dobre volje. "Prijetno je. Spet se bom ponovil in dejal, da se med sabo res dobro razumemo. Če tega ne bi bilo, tudi ne bi bilo tako prijetno priti in igrati za Slovenijo. Fante trenutno vseskozi zbadam 'joj, kako dolga je že ta sezona', zato me že malo postrani gledajo," nam je zaupal v smehu: "Vseskozi je neko norčevanje. Veselim se vsakega zbora, kemija je tako in tako prisotna že dolgo časa."
ALI NAJ ŠE IZZIVAM USODO?
Z ambicijami je podobno: "Vse stvari v glavi so urejene, so na pravem mestu. Moje želje in cilji so jasno začrtani, vem, zakaj gre, kaj hočemo narediti ekipno. Cilji morajo biti visoki, brez tega ne more biti uspeha. Vsi si želimo več kot le ponoviti uspeh z olimpijskih iger," je dejal izkušeni krilni napadalec, ki smo ga povprašali, če se kdaj v mislih vrača v preteklost, v Soči, mogoče celo Vojens?
Po drugi strani pa je tako, da mi vsak, ki me to vpraša, kariero podaljša za mesec dni. Še več ljudi naj me vpraša o tem.
"Po koncu lanske sezone sem izjavil, da se je meni in ekipi zgodilo veliko lepih stvari. Takrat sem se vprašal, ali naj še izzivam usodo igranja hokeja. Lepih stvari je enkrat konec, a želja po hokeju, pa ne po turnirju v Sočiju, temveč predvsem na SP v Južni Koreji, mi je dala vedeti, da še lahko vztrajam, da imam še vedno določene osebne cilje in cilje z reprezentanco, ki jih želim izpolniti, zato sem še vedno tu. Ko bo čas, bom tudi na pravi, vrhunski ravni," obljublja Tomaž.
VSI BOLJ KOT JAZ
Kaj pa prihodnost? "Zdi se mi, da se vsi bolj obremenjujejo z njo, kot se sam. In to že kar nekaj časa," nam je v gromkem smehu odgovoril. "Vedno zanalašč malo šaljivo odgovorim na to vprašanje. Tako je; dokler bom konkurenčen, bom vztrajal. Po drugi strani pa je tako, da mi vsak, ki me to vpraša, kariero podaljša za mesec dni. Še več ljudi naj me vpraša o tem," je v smehu zaključil Tomaž Razingar.
