Razplet zadnje tekme je bil celo za strokovnjaka s toliko izkušnjami nenavaden. Že pred zadnjo tekmo je priznal, da tekmovanja, ki bi bilo tako zgoščeno, še ni doživel. Zadnji dan je k tej drami dodal še kakšno stopnjo, Slovenija pa ni bila na pravi strani ne pri sreči ne pri zmagi. Poraz dve sekundi pred koncem jo je oddaljil od mest za elito (resda pa ne bi pomagalo niti, če bi Slovenija prišla do podaljška).
"Igralcem sem po tekmi povedal, da je to šport. Včasih si zadovoljen, včasih ne. To je pač šport, fantje so dali vse od sebe in ne morem jim nič očitati. Prav tako ne strokovnemu štabu. Rezultat je pač treba spoštovati, lahko pa sem ponosen na vse," je v sklepnem pogovoru s slovensko sedmo silo na prizorišču prvenstva dejal Finec.
"Bil je nenavaden turnir, nenavadna tekma in nenavadna zadnja minuta. Takšne izkušnje pa, upam, ne bom več imel," je podoživel konec tekmovanja, ko sta tako Slovenija kot Italija lovili gol za zmago v rednem delu, prvi pa so tvegali z igro brez vratarja Slovenci in poker izgubili. Italijanski dobiček je bil velik, na koncu so z britansko pomočjo celo prišli do napredovanja med elito.
"Prvi dve tekmi sta bili pod našo ravnijo. Ne vem, kaj se lahko iz tega naučimo po turnirju, je pa res, da smo bili pod stresom že med SP. Ponosen sem, da smo se iz tega rešili, lahko bi bilo še precej slabše. Težko rečem, da bi zdaj kaj spreminjal za nazaj. Odločitve sprejemaš v določenih trenutkih, takšne, kot misliš, da so bile potrebne takrat. Če pozneje o tem razmišljaš, je neumno, če gledaš na to, kaj bi lahko spremenil," se Savolainen ni hotel preveč poglabljati v analizo tekem.
"Na tekmi s Kazahstanom smo imeli boljši ritem, dali smo tri gole v protinapadih in ti goli so tisto, kar je glavno v hokeju, ker je pred tem v igri odlična obramba. Danes pa je bila druga tretjina dobra, ko smo imeli ritem, a nam je ena izključitev vse podrla. Nismo pa zadeli in to nas je stalo veliko," je dejal Savolainen.
Zaveda se, da bo počasi tudi nastopilo obdobje za menjavo generacij v slovenski izbrani vrsti. A tega procesa ni mogoče narediti na silo, pravi finski trener: "Če želiš spreminjati generacijo, ne gre tako hitro. Morajo igrati najboljši, ne glede na starost. Ko pa so igralci zreli za člansko reprezentanco, naj pridejo vanjo. Je pa v Sloveniji tako malo igralcev, da moramo včasih tvegati. Jana Muršaka in še koga pa ni lahko nadomestiti. Mladi pa niso razočarali, opravili so delo, ki smo ga od njih pričakovali."
Spregovoril je tudi o svoji odgovornosti na SP in namignil o prihodnosti na tem mestu - odločitve o njegovem morebitnem nadaljevanju dela s Hokejsko zvezo Slovenije sicer še ni. "Če morate nekoga okriviti za dosežek, lahko krivite mene. Ne vem pa, kaj bo to spremenilo. O moji prihodnosti za zdaj še ni bilo govora. Ne vem, kaj bo. Pred leti sem se odločil, da ne bom več trener. Letos je prišla ta ponudba in nisem je mogel odkloniti. Moja redna služba se bo iztekla naslednje leto, kar pomeni, da je nekaj več možnosti."
Po drugi strani pa priznava, da bi kljub temu, da se bo kmalu poklicno upokojil, rad še ostal v sedanji vlogi: "Rad imam te igralce in vzdušje v ekipi. Ne vem, koliko bo k moji prihodnosti prispeval ta rezultat. Po eni strani bi rad preživel več časa z družino, če pa bom zdrav, pa bi prav rad nadaljeval to delo. A odločitve za zdaj še ne bom sprejemal, vse možnosti so še odprte."
