Dnevnik iz Ostrave: Najsrečnejši ljudje na svetu

Smo edini slovenski športni časnik, na naših straneh se mora znajti več športne vsebine v primerjavi z drugimi ne toliko specifično usmerjenimi časopisi, to je normalno pričakovano. Tudi zato na službenih poteh večino dni preživimo v ali v okolici našega naravnega habitata – novinarskega središča, v katerem razmišljamo, poslušamo, tipkamo, vmes skočimo na kakšen trening ali v mešano cono po tekmah, včasih si privoščimo pravo kosilo (zaenkrat mi v Ostravi uspeva pojesti en topel obrok na dan), na sploh pa pijemo velike količine kave.

No, potem pa kdaj pa kdaj, od časa do časa pride do kakšnega prostega dneva oziroma bolje rečeno do prostih nekaj ur. Takrat najraje poberem šila in kopita in pobegnem stran od množice novinarjev, od dvoran, računalnika, zapiskov, statistik, stola in mize. Diham. Telo se sprosti, drža polepša (moja mama bi ob tem zaploskala), oči ne pečejo več.

Tako sem pred nekaj dnevi sama v svoji družbi odtavala (no, po pravici povedano, odpeljala sem se z našim primarnim prevoznim sredstvom tramvajem) v središče mesta. V prazničnih dneh je bila Ostrava opustošena. Kadarkoli smo se sprehodili okoli hotela – sprehod tu pomeni, da greš do bankomata ali do restavracije oziroma pivnice –, ljudi skoraj nismo srečali. Tudi tramvaji so bili bolj kot ne prazni, srečevali smo le v značilno sončno rumeno barvo oblečene jakne mlade prostovoljce, kolege novinarje in take in drugačne navijače.

Pisala sem že, da je slovaških največ. Slovenci niso nič manj prepoznavni. Najhitreje pa se opazi glasne in rekla bi, da tudi najbolj vulgarne Ruse, ki se obnašajo zelo vzvišeno. Potem pa so tu Finci.

Ste že kdaj bili na Češkem? Če ste bili, to že veste, in verjamem, da čeprav niste bili, tudi vi veste za nizke cene priljubljene tekočine, s katero si ljudje najraje gasijo žejo. Pollitrski vrček piva v Ostravi stane večinoma en evro, kakšni gostinci so ga podražili tudi na evro in 50 centov, če se malo sprehodite od pivnice do pivnice, pa ga lahko spijete tudi za zgolj 70 centov, kar je manj kot skodelica ostravske kave. Tako hmeljev napitek (jaz ga ne pijem, prednost dajem "červene vino", kolegi pa na drugi strani hvalijo vse znamke) pričakovano tu v Ostravi teče ne le v potokih, ampak v rekah.

Da se vrnem k Fincem. Suomiji so tu najsrečnejši ljudje na svetu. So v sedmih nebesih. Zaradi nič drugega kot samo in zgolj zaradi piva. Deset prijateljev recimo tu za "rundo" odšteje toliko, kot Finci doma odštejejo za eno samo samcato pivo. Navdušenje drugače stereotipno resnih in zadržanih državljanov dežele tisočerih jezer je otroško, goltanje litra za litrom meni nepredstavljivo.

Moram pa reči, da so obenem prijazni pivci. Nisem še srečala vinjenega finskega navijača, ki bi bil tečen, ki bi težil vsem povprek ali se kregal s svojimi prividi ... Ne, Finci so srečni pijanci, če jim lahko tako rečem. Ne zamerijo mi začudenih pogledov, nato pa hihitanja, ko se jutro za jutrom srečujemo v hotelskem lokalu. Jaz grem mimo njih na zajtrk, oni na drugi strani počasi in vidno izčrpano, a še vedno dobro razpoloženo zaključujejo rajanje iz prejšnje noči.