Cilj je prvo mesto.
Ampak prvi dve mesti vodita v elitno skupino naslednje leto. Je to realen cilj glede na to, da bomo precej oslabljeni?
Mislim, da je. Ne poznamo Japoncev, Koreja se je okrepila s Kanadčani, ampak mislim, da smo toliko kvalitetni, da je prvo mesto realno.
Ne glede na vse bi bilo torej vse ostalo katastrofa?
No, šport je šport in lahko se zgodi marsikaj. Danes lahko vsak premaga vsakega. Ne bo taka tragedija, če ne bomo prvi, če se ne bomo uvrstili nazaj v elito. Zdaj so v reprezentanci mladi fantje, ki so na dveh pripravljalnih tekmah pokazali, da bodo dostojni nasledniki naših zdaj najboljših igralcev, ki so osvojili sedmo mesto na olimpijskih igrah. Verjamem v ekipo in strokovni štab. Tako kot sem bil optimist pred kvalifikacijami v Vojensu in igrami v Sočiju, sem tudi zdaj.
Na OI v Sočiju smo hokejskemu svetu pokazali, da nekaj veljamo. Premagali smo na papirju precej močnejše in ugledne ekipe od naše. Je elitna skupina raven, na kateri mora biti naš hokej v tem trenutku?
Ključnega pomena je, da se prebijemo nazaj v elitno skupino. Fantje so začeli verjeti v vase in svoje sposobnosti. Uspeh na olimpijskih igrah je pokazal, da se lahko kosamo z vsemi. Z malo sreče bi lahko boljše rezultate iztržili tudi proti Švedski, ZDA in posebej Rusiji. Ko se bomo vrnili v elitno divizijo, ne bo več vprašanje obstanka, ampak se bomo počasi skušali približati osmerici, ki je v izločilnih bojih. Igre v Sočiju so bile ključne za naš hokej. Ne samo za tiste, ki so tam igrali, ampak tudi za mladi rod, ki prihaja. Zdaj vsi verjamemo, da Slovenija lahko premaga kogarkoli.
Arsen Perić
Mi imamo zelo kvalitetne igralce, vendar je takih igralcev na svetu veliko. Bistvo vsega je ekipni duh, ki ga je v moštvu ustvaril selektor Matjaž Kopitar. Slovenijo nasprotniki težko premagajo ravno zaradi tega, ker vsi igralci dihajo drug za drugega. To je bilo ključno pri uspehu. V svetu je veliko podobno kvalitetnih igralcev, kot so naši, vendar pravo kemijo ali vzdušje v moštvu lahko ustvari le domači trener, v našem primeru Matjaž Kopitar.
Že prej smo imeli domače trenerje in morda celo bolj kvalitetne posameznike z Vnukom, Kontrecem, Zupančičem in ostalimi. Pa ni bilo takega uspeha, preskoka na olimpijske igre.
Še ena stvar je, o kateri smo se tudi veliko pogovarjali v Sočiju. To je organizacija in odnos hokejske zveze do igralcev. Ustvarjeni so pogoji, da lahko igralci mislijo samo na igro na ledu, saj imajo vse ostalo urejeno. Ni jim treba razmišljati o ničemer drugem kot o igri in taktiki. Tista generacija z Vnukom in Kontrecem je bila močnejša od zdajšnje, toda takrat je bila velika težava negativen odnos zveze do igralcev. Njim je bilo težko igrati za reprezentanco in tudi zato je bilo veliko odpovedi. Ni bilo ekipnega duha, ki pa je v zdajšnjem moštvu bistvenega pomena. Vse stvari morajo biti na svojem mestu - imamo kvalitetne igralce, a imamo jih že vso zgodovino, imamo kvalitetne trenerje, ki smo jih tudi imeli že prej, manjkalo pa je še nekaj, kar smo dobili zdaj, in v tem primeru je tudi zveza odigrala pomembno vlogo.
Ste razmišljali tudi o naturalizaciji kakšnega hokejista, morda kakšnega slovenskih korenin?
Na začetku smo, vendar je moja filozofija ta, da smo Hokejska zveza Slovenije, ki mora vlagati v domače igralce. To tudi ne bi bilo pošteno do doma vzgojenih igralcev, ki bi recimo morali odstopiti mesto tujcu. To je naša realnost. Toliko smo dobri in dokazali smo, da se lahko kosamo z vsemi, tako da o naturalizaciji ne razmišljamo. Pri nas se dobro dela z mladimi in ni potrebe, da bi iskali tujce za reprezentanco.
Dva naša najboljša kluba sta v veliki krizi. Bomo še proizvajali kvalitetne igralce, če je v Ljubljani in na Jesenicah v članskih ekipah precej negativen duh?
To je treba rešiti sistemsko, predvsem na zvezi, da do takih anomalij, kot je prišlo v Ljubljani in na Jesenicah, ne bo več prišlo. Zveza se mora usmeriti v razvoj hokeja po centrih, kjer imamo dvorane. Tu se z mladimi dobro dela. Naslovi državnih prvakov v mlajših kategorijah so razpršeni, kar pomeni, da se povsod dobro dela. Slovensko gospodarstvo mora biti zainteresirano, da dobimo dva močna profesionalna kluba. Je pa tudi odvisno od tega, kako bosta kluba delovala. Težave na Jesenicah z dolgovi ali pa neumna razmišljanja v Olimpiji, da se klub preseli v Zagreb, mečejo slabo luč tudi na sponzorski del. To odbija sponzorje, da bi vlagali v hokej. Končno si moramo naliti čistega vina in morda stopiti korak ali dva nazaj, da bodo igralci, sponzorji in javnost vedeli, da so zadeve čiste in da sledijo enemu cilju.
Zdi se, da ima hokej od vseh ekipnih športov največje zaledje v gledalcih oziroma navijačih.
Hokejsko občinstvo je zelo zvesto, saj so gledalci v Tivoli prihajali kljub slabim rezultatom Olimpije. Tudi Jesenice so imele lepo število gledalcev v ligi INL, da ne omenjam finala državnega prvenstva. Posvečamo se projektu, da bi odprli nove centre, v naslednjem mandatu bo to eden od realnih ciljev. Na zvezi pripravljamo belo knjigo razvoja slovenskega hokeja do leta 2020. Ena od tem je tudi infrastruktura in postavitev nacionalnega centra ter dvorane na prostoru, kjer je zdaj ni.
Nacionalni panožni centri so ena od najboljših oblik za razvoj in uspehe športa, kar so dokazali smučarski skakalci.
Če bomo stopili skupaj, se bo to dalo narediti. V bližini Ljubljane bi se lahko našel prostor, na katerem bi imeli nacionalni športni center, v katerem bi lahko imela svoje mesto večina športov. Ni dobro, da lobira vsak šport posebej in da ima potem več možnosti tisti, ki ima boljšega strica iz ozadja. Največja moč bi bila v tem, da bi združili veliko športov in naredili hokejsko, teniško, rokometno, gimnastično, odbojkarsko in še kakšno dvorano, nogometno igrišče … Poleg bi naredili še medicinsko-fizioterapevtski center, šolo in hotel. To bi bilo boljše, kot pa če drobimo objekte po vsej Sloveniji. Zgledov za nacionalni športni center je v tujini dovolj. Tudi mi smo razmišljali o centru pri Lukovici, kjer ima zdaj inline center gospod Urbanija. In morda bi bila to prava rešitev, saj je zemlje dovolj in tudi lokalno okolje je za tako stvar. Razmišljali smo tudi o tem, da bi naredili v takem okolju izpostavo finske hokejske šole Karija Savolainena, ki bi skrbela za celotno regijo - od Avstrije do Srbije. Bolj smotrno se mi zdi, da bi se športi združili in naredili nekaj skupnega. To pa je naloga olimpijskega komiteja - združiti športe in narediti tak velik center.
HZS ima torej vizijo za naslednja leta?
Da. Zdaj se bo izteklo evropsko financiranje Planice, potem pa bo boj za evropski denar med posameznimi športi. Ampak zakaj ne bi naredili česa skupaj?
Lahko hokejska zveza ponudi otrokom, ki pridejo trenirat hokej, morda opremo, morda sofinancira vadnino, kajti vse skupaj je za starše velik zalogaj?
Letos smo opremili vse klube, ki so nastopili v ligi INL. Tukaj imamo veliko pomoč iz tujine, Kanade, pomaga nam tudi Anže Kopitar. Imamo pa zdaj na zvezi človeka, to je Andrej Brodnik, ki skrbi za množičnost hokeja. Toda po vedenju ni toliko problem dobiti mlade v šport, kot je bolj težava v premajhnem številu dvoran oziroma ledenih ploskev, saj so vse zasedene skoraj 24 ur. To je pri nas glavni problem.
So zdaj v hokeju pravi ljudje na pravem mestu?
Vedno je prostor za nove. Na zvezo smo povabili Roka Snoja iz Slavije, ki je koordinator bele knjige. Ogromno je mladih, ki bi želeli delati v športu. V naslednjem mandatnem obdobju bomo poskusili dobiti čim več pravih ljudi. Zraven je treba spustiti nove ljudi. Povedal sem tudi že, da bo to, če dobim še en mandat, dovolj. Potem se je treba umakniti in dati priložnost novi ekipi. Vedno pa je tako, da je lahko še boljše. Tudi tega se zavedam.
Šport, hokej, združuje ljudi. Ne samo športni navdušenci, ampak povsem navadni ljudje. Šport prinaša optimizem, ki je v trenutnem stanju v državi zelo pomemben.
V Sočiju nismo čutili te evforije, ki je bila v Sloveniji, ampak celo mene na cesti ustavijo neznani ljudje in mi čestitajo, kako super fante imamo v hokeju. Država premalo vlaga v pomen tega dela športa. Šport resnično združuje. Razpisal bi tudi recimo volitve v času velikih športnih dogodkov in verjetno bi bili zanimivi izidi. Vzdušje je mnogo boljše.
V Sloveniji vladata bolje kot ne apatija in zagrenjenost, šport pa dokazuje, da se kljub vsemu da nekaj narediti.
Zagotovo. Ravno to smo dokazali. Naši fantje so s prihodom na skakalnico, ko so spodbujali slovenske orle, na noge dvignili ne samo slovensko olimpijsko odpravo v Sočiju, ampak tudi ljudi v Sloveniji. Naši hokejisti igrajo v profesionalnih klubih in nekateri veliko zaslužijo, in tudi zato imajo morda drugi športniki neko strahospoštovanje. V Sočiju pa so pokazali, da so mladi fantje, ki imajo radi šport in svojo državo. Ekipni duh, ki ga je hokejska reprezentanca vnesla v našo odpravo v Sočiju, se je potem prenesel tudi v Slovenijo.
Čeprav so na začetku mnogi dvomili o vas.
Jaz ne. Povedal sem, da bomo sedmi. V to je sicer bolj verjel Dejan Kontrec, ki me je uspel prepričati, da smo dovolj dobri.
Torej naslednje leto SP elitne divizije na Češkem?
Prepričan sem, da nam bo uspelo. To bo spet neki nov mejnik, ker so fantje prepričani o svojih sposobnostih in lahko premagamo kogarkoli.
