Moštvo napreduje iz dneva v dan, korak za korakom. Od začetka, ko sem prišel v Ljubljano, sem vedel, da stvari ne bomo mogli urediti v nekaj tednih ali mesecih, da bomo potrebovali čas. Čas, da lahko napreduje celotno moštvo, čas, da napredujejo mladi igralci. Treba je vzpostaviti sistem. Povsem jasno je, da iz mladih igralcev, ki imajo sicer velik potencial, ne moreš čez noč ustvariti hokejskih zvezdnikov. Trenutno smo sredi procesa napredka, ki pa bo trajal še dolgo. Seveda če bomo res hoteli doseči cilje, ki smo si jih zastavili. Kratkoročni uspeh, recimo uvrstitev v končnico, je za nas utopija. To ve vsak, ki se vsaj malo spozna na hokej. Želimo napredovati z majhnimi koraki, da bi si sploh lahko ustvarili priložnost za lepo prihodnost. In lepa prihodnost za to moštvo je od tega trenutka oddaljena eno ali dve leti. Cilj mora biti, da v tem obdobju zgradimo dobro moštvo.
Igra se iz tekmo v tekmo popravlja. Ob zmagi nad Albo ste imeli prvič v sezoni več strelov na gol kot nasprotnik.
Seveda. Obramba zmaguje. Toda če hočeš igrati dobro obrambo, moraš garati na ledu in biti zelo discipliniran. Še nekaj časa bo trajalo, da bo na ledu vse samoumevno in se bodo igralci med seboj res začutili. Trajalo bo, da bo vsak igralec vedel, kaj je njegova naloga. Poleg naloge, ki jo ima igralec na svojem položaju, so tu tudi obrambne naloge, dvoboji, blokade strelov in predvsem žrtvovanje za moštvo. Proti Albi smo v obrambi igrali zelo disciplinirano, na kar sem zelo ponosen. To nam je tudi odprlo pot k zmagi, ker nismo ekipa, ki bi lahko dosegla pet ali šest golov. Za to nam preprosto manjka talenta in izkušenj. Nobena skrivnost ni, da imamo glede na druge ekipe v ligi igralsko najslabše moštvo. Imamo dva tuja napadalca, dva tuja branilca in tujega vratarja. Večina ekip, s katerimi igramo, ima deset ali enajst tujcev v moštvu. In to naredi razliko v kakovosti ekipe. Kljub temu se lahko enakovredno merimo z večino ekip v ligi. Tudi v Linzu smo igrali dobro proti morda najboljši ekipi v ligi.
Mislim, da bi veliko slovenskih igralcev rado igralo v našem klubu, toda za to bi v proračunu potrebovali kakšen milijon več.
Od igralcev imate, kar imate. Verjetno si želite še kakšnega napadalca, branilca ... Kje so luknje v moštvu?
Z izjemno na mestu vratarja bi se lahko okrepili na vsakem položaju. Toda od začetka smo vedeli, kakšen je naš proračun. Vedeli smo, koliko denarja lahko porabimo, in tako smo tudi načrtovali in sestavili ekipo. Če ne bo prišel nov sponzor in nam plačal novega ali nove igralce, si prihodov ne moremo privoščiti. Zato zame okrepitve niso tema, o kateri bi razmišljal. Če bi razmišljal o tem, bi bila samo izguba časa. Razmišljati moram o tem, kako bi igralce, ki jih imam, naredil še boljše, bolj učinkovite. Imamo veliko mladih slovenskih igralcev, ki imajo lahko svetlo prihodnost, če bodo še naprej trdo delali, se učili in napredovali. Na to se moramo osredotočiti. Ne samo da zaradi finančnih okvirjev nismo sposobni poseči po dobrih tujih okrepitvah, ampak v klub ne moremo privabiti najboljših Slovencev. Pri Linzu na primer igrajo ali tujci ali avstrijski reprezentanti. Mi imamo enega slovenskega reprezentanta, dva pogojna reprezentanta in nekaj igralcev, ki igrajo v mladi reprezentanci. Seveda smo lahko samo srečni zaradi tega in pred mladimi je lepa prihodnost, toda Žiga Jeglič, Robert Sabolič in drugi najboljši Slovenci igrajo v najboljših evropskih ligah, tudi v NHL-u. Glede na vse bi lahko rekli, da je naše moštvo popoln avtsajder v ligi, da smo brez možnosti. Vendar ni res. Imamo svoje priložnosti in možnosti. Ob dobrih igrah lahko vzamemo tudi točke. Nočem jadikovati zaradi proračuna. Moramo shajati s tem, kar imamo. In s tem sem zadovoljen. Moje delo je, da iz tega, kar imamo, izvlečem največ, kar je mogoče.
Govorilo se je, da je bil v kombinaciji za Olimpijo tudi Jan Urbas, ki je potem pristal v Celovcu.
Logično. Razumem igralca. Vsem našim igralcem privoščim, da bi nekoč služili toliko denarja kot Sabolič, Jeglič ali Urbas. Prejšnjo sezono je Urbas igral v Münchnu in približno vem, koliko je zaslužil. In približno si lahko predstavljam, koliko zasluži v Celovcu. Verjetno je to trikrat več kot najbolje plačani igralec v moji ekipi. Ampak to je realnost. Še enkrat bom povedal – vrata so odprta za vse. Poleti bi bili zelo veseli, če bi lahko podpisali z Žigo Pancetom, ampak za to nismo imeli nobenih možnosti, čeprav bi verjetno rad igral v Ljubljani. Mislim, da bi veliko slovenskih igralcev rado igralo v našem klubu, toda za to bi v proračunu potrebovali kakšen milijon več. Potem bi se lahko z najboljšimi Slovenci in dobrimi tujci borili za vrh lestvice. To, kar kažemo v tem trenutku, je dober hokej, želim pa si, da bi na naše tekme prihajalo več gledalcev. Ko smo igrali v Linzu, je bilo super, ker je bila dvorana polna. Težko je bilo igrati, vendar je bil hkrati tudi užitek, ko nas je spremljalo več kot 4000 gledalcev. Res je užitek, ko dvorana rohni že na ogrevanju, ko te spremljajo, ko pridrsaš na led, in podobno. Na tekmi je bilo res izjemno vzdušje in tudi gostujoči ekipi je lepo igrati v takem ambientu. Upam, da bo v Tivoli kmalu prišlo več gledalcev, ki bodo nam, domačemu moštvu, ustvarili tudi prednost domačega ledu. Radi bi igrali v pravem vzdušju, kajti za to se ne nazadnje vse skupaj tudi igra.
Nočem jadikovati zaradi proračuna. Moramo shajati s tem, kar imamo. In s tem sem zadovoljen. Moje delo je, da iz tega, kar imamo, izvlečem največ, kar je mogoče.
Je vzdušje v ekipi dobro? Imate pravi, dober odnos z igralci?
Zame je zelo pomembno, da imam dober odnos z moštvom. Tako pač delujem. Od igralcev zahtevam, da dajo vse od sebe, in enako sam od sebe zahtevam, da dam za svoje moštvo vse od sebe. In to velja tako za klub kot za zasebno življenje. Tudi tu hočem igralcem pomagati po najboljših močeh. V današnjem času je treba delati z avtoriteto, ki je zelo pomembna, in seveda z zaupanjem. Verjamem svojih igralcem in čutim, da oni verjamejo meni.
Ste si, ko ste zapuščali Nemčijo, predstavljali, da bo v Ljubljani tako, kot je?
Približno sem vedel, kaj me čaka. Seveda sem se pozanimal. Pred prihodom sem se veliko pogovarjal s predsednikom kluba Markom Popovičem in razložil mi je, kaj me čaka in kaj se od mene pričakuje. Seveda so vsak dan nova presenečenja, toda v klubu želimo stvari organizacijsko izboljšati in jih dogovoriti vnaprej. Delamo tako, da se ne bi dogajale stvari, ki bi nas doletele iznenada. Smo na pravi poti, toda vse skupaj je proces. Vsak mora vedeti, kaj se od njega pričakuje, in tako mora tudi delati. In to se mora zgoditi danes, in ne jutri. Tu je tudi malce drugačna miselnost. Rad imam ljudi v Sloveniji. So zelo pošteni in v kombinaciji z mojo vizijo smo naredili že kar nekaj korakov naprej.
Težko je biti trener v taki ekipi, kot je Olimpija v ligi EBEL. Toda ne nazadnje je to tudi izziv.
Seveda. V prvi vrsti je to zame veliko zadovoljstvo. Glede na vse stanje seveda ni optimalno, toda zaradi tega mi ni žal, da sem prišel v Ljubljano. V veliko veselje mi je, da sem lahko del nekega razvoja in ponovnega vzpona hokeja v Ljubljani. Vesel sem, da so vsak dan, ko pridem na trening, fantje pripravljeni delati in napredovati. Voditi Olimpijo je zame najprej velik izziv, hkrati pa napredujem tako osebno kot profesionalno. Vsi pa si v življenju in posebej v delu želimo velike izzive, ki jih skušamo sprejeti.
Sta na treningu nemški red in disciplina?
Da, s seboj sem prinesel nemški red in disciplino in fantje na treningu to vsak dan bolje razumejo. Menim, da mora biti v slačilnici tako kot pri njih doma, hkrati pa upam, da včasih, tako kot je v slačilnici, ni tudi pri njih doma. Ampak to je nekaj povsem normalnega, saj so vsi mladi fantje. Zame je poleg tega, kar fantje pokažejo na ledu, zelo pomembno, da se tudi izven ledu obnašajo kot profesionalci in kot dostojni ljudje. To je tudi del učenja, ki ga morajo prestati mladi fantje, da bodo postali boljši igralci.
Če bomo iskali samo napake, potem ne bomo prišli nikamor. Kdor hoče biti negativist, naj gleda poročila na televiziji in posluša, koliko grdih stvari se trenutno dogaja po svetu.
Kako pa vidite Ljubljano kot mesto? Imate tu družino?
Ne, moja družina je v Nemčiji. Otroci so že odrasli, žena pa me tu obišče in tudi sam skočim domov, če lahko. Ne prepogosto. Ampak to je moje delo, zato to ni nobena težava. Ljubljana je prelepo mesto s čudovitimi in odprtimi ljudmi. Nimam toliko časa, da bi šel vsak dan na sprehod po mestu, sem pa si mesto že ogledal. Drugače sem zadovoljen, ker imam v Tivoliju dobre pogoje za svoje delo. Skoraj vsak dan tu preživim deset ur, saj s pomočnikom Bojanom Zajcem delava videoanalize, treninge, načrtujeva taktiko za naslednje tekme, imam pogovore z igralci in podobno. Po vsem tem grem raje domov, zaprem vrata svojega stanovanja in se malo odklopim od vsega.
Dejali ste, da bi radi imeli več gledalcev na tribunah. Po dveh ali treh zmagah zapovrstjo bodo gledalci prišli.
To mi je popolnoma jasno. Saj je povsod tako. Menim, da tudi drugi lahko naredimo nekaj več. Poskušam biti odprt in odkrit do vseh, da vsi vidijo, kaj delamo, da nič ne skrivamo. S tem se zagotovo približaš navijačem, da se poistovetijo s klubom in igralci. Tako bodo navijači spoznali, kaj hočemo, in tudi videli, kje smo na svoji poti. Vem pa tudi, da so gledalci pomemben del prihodka za naš klub. In razumem, da navijači želijo zmage, ampak z nami ni nič drugače. Zmage so nekaj, kar pride po trdem delu. Kljub vsemu pa upam, da bodo gledalci razumeli, kaj hočemo v klubu narediti, in da bo prišlo do neke kemije med nami, klubom in igralci, in navijači. Moramo uspeti skupaj. Za nas je pomemben vsak gledalec, ki bo navijal s tribune. In več bo gledalcev, bolj glasno bo vzpodbujanje s tribune in težje bo nasprotniku. Ljubljana ima veliko hokejskih navdušencev, kar poznam iz preteklosti. Moramo jih ponovno zbuditi in imeti skupaj pred očmi cilj, ki ga lahko dosežemo.
Osebno in kot trener ste optimist in pozitivna osebnost.
Da. Brez optimizma in pozitivne naravnanosti v življenju ne dosežeš veliko. Če bi bil skeptičen, slabe volje ali negativist, bi to prenesel tudi na igralce in negativni bi bili tudi oni. Verjamem, da lahko kot moštvo veliko dosežemo in da si moramo postaviti realne cilje. Za nekatere tekme smo si postavili cilj, da prvih deset minut ne prejmemo zadetka. To je realen in dosegljiv cilj. Delamo vse, da to uresničimo, če pa nam ne uspe, si postavimo naslednji cilj – da v naslednjih desetih minutah ne prejmemo zadetka. Vedno si moramo postaviti realne cilje. V nedeljo igramo s Salzburgom, verjetno najboljšo ekipo v ligi, in ne moremo kar vpiti in se prepričevati, da hočemo samo zmago. Seveda si želimo zmagati, toda postaviti si moramo najprej manjši, realen cilj in ga poskusiti uresničiti ne glede na to, kako bo igral nasprotnik. Šele po koncu tekme bomo lahko rekli, kaj smo dosegli in kaj ne. Zato si moramo postavljati etapne cilje in najprej doseči te. Tako lahko iz vsake tekme poberemo nekaj pozitivnega. Tudi na tekmi z Linzem, ki smo jo sicer izgubili z 0:4, sem videl toliko pozitivnega, da na koncu tekme na igralce nisem mogel biti jezen, čeprav nismo osvojili točk. Igrali smo dobro in veliko stvari naredili prav. Spet smo naredili korak naprej. Če bomo iskali samo napake, potem ne bomo prišli nikamor. Kdor hoče biti negativist, naj gleda poročila na televiziji in posluša, koliko grdih stvari se trenutno dogaja po svetu. Tudi zato je treba biti pozitiven, ampak to še ne pomeni, da sem ter tja nisem jezen in da fantje kdaj pa kdaj ne slišijo kakšne krepke na svoj račun. Toda potem, ko se vse skupaj pomiri, je treba stvari spet vzeti pozitivno, saj je negativna energija kot spirala, ki se zavrti v vse pore življenja – tja do družbenih omrežij.
