Dobri trije tedni čistega užitka. Vsaj za gledalce in navijače, za 198 kolesarjev, ki se bodo danes v Utrechtu podali na približno 3350 kilometrov dolgo odisejado, najbrž bistveno manj, pravzaprav je užitek najbrž ena od zadnjih besed, ki jim pride na misel, ko gonijo pedala po že tolikokrat prekletih granitnih kockah Roubaixa ali pa se pod pripekajočim julijskim soncem počasi vzpenjajo proti vrhu alpskih očakov.
Vsi seveda ne bodo videli Pariza, že prvi teden, ko bo vsak dan zgodba zase, ko bo pravzaprav vsak dan na sporedu takšna ali drugačna mini spomladanska klasika, bo osip prej ali slej zajeten, marsikdo bo že takrat pokopal svoje upe ali pa potolčenega telesa in strtega duha celo sestopili s kolesa. Zaradi spektakla in same razburljivosti dirke je upati, da bo tokrat v nasprotju z lani tovrstna usoda prizanesla vsaj glavnim favoritom v boju za sveti gral kolesarstva, rumeno majico, kajti potem bi bili v Pirenejih ter pozneje v Alpah resnično priča obračunu, kot ga že dolgo ni bilo. Dirka vseh dirk namreč že dolgo ni obljubljala tovrstnega spektakla, v ospredju pa bo seveda četveroboj pokra asov Vincenza Nibalija, Alberta Contadorja, Chrisa Frooma in Naira Quintane, četverice, ki je na zadnjih osmih velikih tritedenskih dirkah zmagala kar sedemkrat. Na Tour prihajajo vsak s svojo računico, s svojimi načrti in argumenti, veliko pa bo, kot že rečeno, odvisno od sreče oziroma pomanjkanja te.
VPRAŠANJE ZA MILIJON DOLARJEV
V tej luči že dolgo ni bilo vprašanje prvega favorita tako nehvaležno kot prav tokrat. Vprašanje za milijon dolarjev. Presenečenje, in to nemajhno, bi bilo, če eden od omenjene četverice na zadnjo nedeljo v juliju na Elizejskih poljanah ne bo tudi resnično stal na najvišji stopnički zmagovalnega odra, a Tour še zdaleč ni samo že omenjeni kvartet asov, ki se ga je že pred začetkom po vzoru na stripovske junake z one strani Atlantika oprijel vzdevek fantastični štirje. Po sijajni predstavi na generalki za Tour, imenovani Kriterij Dauphine, se lahko z zmagovalnim odrom povsem upravičeno spogleduje tudi Američan Tejay van Garderen, najmanj omeniti pa velja tudi starega lisjaka Joaquima Rodrigueza, ki bo na eni od tritedenskih dirk nastopil že reci in piši dvaindvajsetič, po lanskem polomu na Touru pa bo tokrat Purito na posebni, maščevalni misiji. Trasa mu je vsekakor pisana na kožo, morda še nikoli tako. Tu so tudi domači matadorji Thibaut Pinot, Romain Bardet in Jean Christophe Peraud, ki so lani po odstopih favoriziranih Frooma in Contadorja končali med najboljšo šesterico, predvsem prva dva pa burita domišljijo francoskih ljubiteljev kolesarstva, ki na zmago na Touru čakajo že celo večnost, že dolga tri desetletja.
Zmagovalci od leta 1990 naprej
2014 Vincenzo Nibali (Ita)
2013 Christopher Froome (VB)
2012 Bradley Wiggins (VB)
2011 Cadel Evans (Avs)
2010 Andy Schleck (Luk)
2009 Alberto Contador (Špa)
2008 Carlos Sastre (Špa)
2007 Alberto Contador (Špa)
2006 Oscar Pereiro (Špa)
2005 brez zmagovalca
2004 brez zmagovalca
2003 brez zmagovalca
2002 brez zmagovalca
2001 brez zmagovalca
2000 brez zmagovalca
1999 brez zmagovalca
1998 Marco Pantani (Ita)
1997 Jan Ullrich (Nem)
1996 Bjarne Riis (Dan)
1995 Miguel Indurain (Špa)
1994 Miguel Indurain (Špa)
1993 Miguel Indurain (Špa)
1992 Miguel Indurain (Špa)
1991 Miguel Indurain (Špa)
1990 Greg LeMond (ZDA)
OD PRVEGA DNE
Začne se torej danes s slabih štirinajst kilometrov dolgim kronometrom, vsak dan pa bo zgodba zase. Če so v preteklosti v uvodnih dnevih na svoj račun prišli predvsem sprinterji, bodo tokrat že od prvega dneva praktično vsi v karavani sedeli na robovih svojih sedežev in rinili v ospredje. Brez lahkih, mirnih dni, že od prvega dneva na nož, od uvodnega kronometra prek vetrovne Zelandije do mini različice Valonske puščice z zaključkom na legendarnem Mur de Huy v tretji in mini različice Pariz–Roubaix s sedmimi odseki granitnih kock v četrti etapi. Prav tu je lani prišlo do selekcije, ki je dodobra zarisala potek dirke. Kot da bi vrgli granato v skupno razvrstitev, ko so le redki ušli brez praske. Morski pes iz Messine lani tu dirke resda še ni dobil, je pa s sijajno predstavo, ko je ta tehnično eden od najbolj izobraženih kolesarjev letel čez blatne granitne kocke, tlakoval svojo pot proti zmagi in se navsezadnje že tu otresel enega najresnejših tekmecev Frooma.
Za favorite bo torej rdeča nit stresni prvi teden preživeti s čim manj praskami in s čim manj izgubljenimi sekundami, potem pa se bo začel pravi ognjemet. Nibali, Froome, Contador, Quintana in Rodriguez, vsi po vrsti sijajni hribolazci, bi lahko v Pirenejih ter Alpah uprizorili revolveraški obračun za anale, katerega vrhunec bi bil zaključni obračun na predzadnji dan dirke, ko se bo karavana med drugim spopadla z legendarnim Alpe d’Huezom in njegovimi 21 ovinki.
To bi bila kolesarska različica obračuna pri O. K. Corralu, kar so najbrž mokre sanje vsakega pravega ljubitelja poganjanja pedal, kaj se bo na koncu izcimilo, pa je spet druga pesem, kolesarstvo namreč ni eksaktna znanost, dirka, kot je Tour, pa še posebej nepredvidljiva, zato so kakršnekoli napovedi povsem brezpredmetne in nam ne preostane kaj dosti kot počakati te tri tedne. In uživati. Vsak dan. Dolge tri tedne ali pa kratke, odvisno od zornega kota, za marsikoga bo namreč 26. julij prišel še prehitro. Za kolesarje sicer gotovo ne.