Stopničke svetovnega pokala. Na domači tekmi. Uspeh po vseh definicijah. A vendar smo videli razočaranje, zmajevanje z glavo, celo strtost Lovra Kosa, ki mu je uspel posebej skromen drugi polet, ki je za nekaj časa Slovenijo porinil celo na četrto mesto. Tudi med navijači vzdušje ni bilo najboljše, kajti kristalno jasno je, da smo vsi pričakovali zmago. Mi, letalci, strokovni štab in navijači. Ko se ta zmaga ni zgodila oziroma sta bili boljši nemška in avstrijska četverka, pa je vse to logična posledica.
A hkrati tudi največji mogoči poklon slovenskemu skakanju. Ker vprašajte se, kako nore standarde so vsi skupaj postavili, da tretje mesto lahko v vseh njih in nas prebudi tole. Da je zares štela le zmaga. To je mogoče čutiti le, če imaš ekipo, ki je na moških ekipnih tekmah na velikih tekmovanjih že vrsto let neporažena oziroma ves čas zlata. Pa če imaš kup kolajn z nedavnega svetovnega prvenstva- Pa dvojno zmago na petkovi posamični tekmi. Pa veliki ženski kristalni globus, ki ga v izteku ponosno kaže Nika Prevc.
Naj vas ne bo sram, če ste razočarani. Tudi fantje so. In pravzaprav jim s tem izrekate enako spoštovanje in občudovanje, kot kot proslavljate njihovo zmago. Ko so tretji, so razočarani le najboljši in največji, tisti z najvišjimi standardi in z največjimi uspehi, ki postavijo najvišje letvice. Tako je vedno bilo.
