Sedeminpetdesetletnik je vlogo glavnega trenerja nemške ekipe prevzel leta 2023 od Marka Kirchnerja, delo z nemško vrsto pa opravljal še leto dlje. Za razrešitev s položaja trenerja nemške izbrane vrste je zaprosil sam, do konca sezone ga bo nasledil njegov pomočnik, 39-letni Tobias Reiter.
Mnogi so pomislili, da je Uroš svojo odločitev sprejel zaradi slabših izidov na posamičnih tekmah na zadnjem SP, kjer je z izjemo zadnje tekme vse nemške biatlonce premagoval tudi Jakov Fak, a kot pravi sam, to ni bil glavni razlog. Ne nazadnje so se Nemci izkazali v štafetah, kjer so povsod prišli do odličja; moška in mešana štafeta ter mešani par so bili bronasti: "O tej odločitvi sem razmišljal že nekaj časa, že od sredine sezone. Res pa je, da niti nisem vedel, ali bodo to na zvezi sprejeli; tam smo imeli kar dolgo debato, kako to zdaj rešiti. To delo je dejansko naporno, rezultat na SP pa tudi ni bil slab, saj je vseh pet fantov iz ekipe prvenstvo končalo s kolajno. Odličje s štafeto je prvo za Nemčijo v moškem delu po letu 2020. Ob tem smo imeli še smolo, da sta pred prvenstvom dva najboljša zbolela, a smo vseeno izvlekli maksimum. Enkrat človek pač začne razmišljati, da je tem fantom potrebno dati nek nov impulz in jim ponuditi še kaj drugega. Imam jih rad in smo zelo 'fajn' ekipa, a zdaj prihaja olimpijska sezona in iz njih velja potegniti maksimum. Največja napaka je v tem, da trener ali trenerska ekipa začne razmišljati, da brez njih ne gre."
Uroš ob tem izpostavlja, da niso pomembni trenerji, ampak tekmovalci: "V nekem trenutku sem ocenil, da je po teh kolajnah napočil čas, da je bolje, da se poslovim z neko dobro popotnico. Zdaj fantje vedo, da so na dobri poti, in verjamem, da mi ne bodo zamerili ali razmišljali, da sem delo pustil nedokončano. Za ekipo je zdaj najbolj pomembna neka svežina in nek nov pristop. Čeprav je po lanski sezoni kariero končal najboljši tekmovalec Benedikt Doll, so vsi naredili korak naprej in so gotovo sposobni vrhunskih dosežkov. Horn in Nawrath imata najboljšo sezono v karieri, veliko je tudi mladih, ki zmagujejo na nižji ravni. Da bomo ravno zmagovali, pa v konkurenci Norvežanov in Francozov niti nismo računali."
Nekdanji olimpijec v biatlonu na OI 1992 in 1994, pozneje tudi triatlonec, zasebno pa oče štirih otrok, je ocenil, da enostavno potrebuje tudi nekaj časa zase. "Vodstvu reprezentance sem že predlagal, da ne grem na zadnje tekme svetovnega pokala, saj je bolje, da že zdaj poizkušajo z novim sistemom, ki jim bo pomagal drugo leto, ko je olimpijska sezona. Ne vidim nobenega smisla, da še hodim zraven in se mešam v to, kako naj bi bile stvari zdaj videti na novo. Svoj trenerski ego, ki ga nekateri nikoli ne prerasejo, sem sam prerasel že pred leti. Sam gledam na to tako, da bo nekdo drug morda kaj naredil še bolje. Pri tem poslu si od jutra do večera na terenu ali pred računalnikom in pretehtalo je tudi to, da potrebujem kakšen mesec ali dva popolni počitek, za katerega pa posebej v vlogi glavnega trenerja ni časa niti po koncu sezone."
Obstaja morda tudi opcija njegove vrnitve v slovenski biatlon? "Zaenkrat niti ne razmišljam o tem, da bi še ostal v tem poslu. Najprej se hočem dobro spočiti, potem pa bom videl, kako naprej. Nemčija ni tako kot Slovenija, pritiski so tu ogromni. Pod njimi si ves čas, človek pa potrebuje tudi nekaj počitka," se mlajši od obeh bratov (biatlonec in štirikratni olimpijec je bil tudi dve leti starejši Jure, zdaj podpolkovnik v slovenski vojski in poveljnik športne enote) tega že veseli.
