Glavni trener slovenske reprezentance, Ola Vigen Hattestad, je izbral osem potnikov na letošnje prvenstvo. Norvežan je izbral osem reprezentantov in reprezentantk. V ženski konkurenci bosta slovenske barve zastopali Anja Mandeljc in Eva Urevc, pri moških pa bo zastopstvo trikrat večje: Miha Šimenc, Nejc Štern, Vili Črv, Miha Ličef, Anže Gros in Valerij Gontar.
Prve tekaške končne odločitve bodo tudi prve končne odločitve na samem prvenstvu, odličja bodo najprej podelili v šprintu, zadnje medalje pa bodo podeljene na kraljevskih, 50 km preizkušnjah ob zaključku prvenstva.
Kdo je to?
Morda ste postali pozorni na ime Valerij Gontar. Se sliši rusko? Imate prav. Valerij Gontar je 31-letni Rus, ki je v tej sezoni začel nastopati za slovensko reprezentanco. Za Rusijo je zadnjič nastopil na Fis tekmi decembra 2019, v slovenskem dresu pa je prvič nastopil lani decembra na Fis tekmi v sprintu v Planici, ko je bil drugi, na 10 km pa je bil boljši od Vilija Črva, ki redno nastopa v svetovnem pokalu. Gontar je v začetku februarja prvič nastopil tudi na tekmi svetovnega pokala in na 10 km zasedel 58. mesto.
V mladih letih je bil zelo obetaven tekač v ruski izbrani vrsti in dvakrat zmagal na univerzijadi. Ob ruski invaziji na Ukrajino pa je zavrnil nadaljnje nastopanje za Rusijo in pobegnil v Ukrajino in kmalu potem dobil tudi ukrajinski potni list.
Gontar se je rodil kot šesti otrok v mestecu Šuvarij v republiki Moroviji (650 km jugovzhodno od Moskve). Že zelo kmalu je izgubil oba starša, vsi otroci pa so pristali v sirotišnici. V osnovni šoli se je spoznal s tekom na smučeh in hitro je začel dosegati uspehe. Toda po nekaj letih je nehal trenirati zaradi spora s tedanjim trenerjem in se posvetil vragolijam s kolesom BMX. Toda njegov prvi trener ga je vrnil v smučarski tek in spet je pokazal, kako zelo nadarjen je. Toda spet se je znašel v težavah in še enkrat opustil treniranje. Bil pa je trmast in odločen, tako da je po nekaj testnih dirkah pristal v skupini priznanega trenerja Vasilija Velkina. Toda zaradi finančnih težav se je selil po celi Rusiji, da bi dobil kakšno pomoč od države. Resno se je posvetil študiju in ob tem tudi treniral, a ni zadostil športnim kriterijem za državno pomoč.
No, potem je odšel v Ukrajino, ker se ni strinjal z rusko agresijo na sosedo, kjer pa tudi ni bil najbolj zaželen in odločil se je, da gre drugam. Izbral je Slovenijo in leta 2021 prišel k nam kot begunec. V začetku je živel v azilnem domu in takrat ni mogel trenirati. Postal je član kluba NŠD Medvode in ogromno mu je pomagal predsednik društva Marko Luštrek, ki je za Gorenjski glas povedal: "Ko je pridobil dovoljenje za bivanje v Sloveniji, se je začelo naše sodelovanje. Pomagali smo mu do zaposlitve v Nordijskem centru Planica in pri iskanju stanovanja na Jesenicah."
