Na novoletni turneji se je Žiga že razveselil, da se njegov nivo skokov dviguje, a se potem zadeve niso obrnile v zaželeno smer: "Vsak tekmovalec potrebuje prizorišče ali dva, da ujame svoj ritem. Sam sem imel smolo, da me je po finalu v Garmischu ujela gripa in sem v Innsbrucku skakal s temperaturo 38 stopinj. Na tisti tekmi in nato v Bischofshofnu mi je bilo res težko. Po državnem prvenstvu mi je bilo rečeno, da ostanem doma in grem potem na celinski pokal. Ta je zdaj že na takšnem nivoju, da moraš za med prvih pet skočiti tako, kot v svetovnem pokalu za med prvih dvajset. Če tam nisi suveren, se hitro pozna že najmanjša napaka. Tudi nalet je praktično že konkurenčen svetovnemu pokalu."
Sedemindvajsetletni Besničan priznava, da se je osredotočil predvsem na polete v Oberstdorfu, na katerih pa nato ni dočakal priložnosti: "Seveda sem bil razočaran, ker nisem šel tja. Če ne bi bil, bi to pomenilo, da nimam več volje do skokov. Poleti so še vseeno neka druga stopnja vsega skupaj. No, tudi v sezoni, v kateri sem osvojil mali kristalni globus, sem za svetovno prvenstvo v poletih ostal doma. Zdaj sem že bolj vajen, da to odraslo sprejemam. Lani sem zaradi teh odločitev bolj trpel, letos pa se jih trudim zapisati sebi v prid. To me samo še bolj motivira."
Veliko smole z vetrom, nato še diskvalifikacija
Po novoletni turneji se je Žiga torej spet preselil v celinski pokal, kjer se mu na zadnjih devetih tekmah niti enkrat ni uspelo prebiti med deseterico: "Ko enkrat padeš v drugo ligo, na koncu štejejo samo rezultati. Zdi se mi, da ko ima hudič mlade, jih ima lahko veliko. Ko sem padel v cikel zadnjega meseca in si ustalil mesto v celinskem pokalu, sem sicer grizel in želel dokazati, da tam ni moje mesto ter včasih kakšno stvar tudi izsiljeval. Ob tem sem tudi v tem tekmovanju imel zelo veliko smole z vetrovnimi razmerami. Običajno me je potrla že prva tekma. V zadnjem obdobju sem se 'zresetiral' in doma opravil nekaj dobrih treningov. Skoki so bili že na dovolj dobrem nivoju. Želim si, da bi se zdaj umiril in na tekme šel zgolj uživati in ne več iskati mesta v svetovnem pokalu. Predvsem moram dobiti nazaj užitek na skakalnici, kot sem ga deloma že nazadnje v Lillehammerju (18. in 12. na celinskem pokalu, op. p.). Skoki z napakami in 12. mesto seveda ni tisto, kar bi si želel, a nekje je potrebno začeti. Pomembno je, da sem spet užival v zraku. Zdaj moram predvsem uživati v tem, kaj delam, in se ne več obremenjevati s tem, kaj bo naslednji vikend."
Za piko na i smoli, ki se ga drži, ga je na zadnji od treh tekem v Saporu doletela še diskvalifikacija: "Težava v celinskem pokalu je nastala, ker vsi organizatorji zmanjšujejo stroške. Samo tekmovanje skušajo izpeljati z minimalnimi stroški. Tudi vetrovna izravnava je tam bolj po domače, saj ne upošteva posameznih con kot v svetovnem pokalu, ampak obseg celotnega doskočišča. V Saporu sta bili na nedeljo dve tekmi ena za drugo. Vmes je bilo sicer organizirano kosilo, a polnim želodcem ne moreš skakati. Sam sem bil na drugi tekmi diskvalificiran zaradi 1,7 centimetra premajhnega obsega na trebuhu. S tem sem se hitro sprijaznil, saj sem bi kriv sam, ker nisem ustrezno zožil dresa ali pa spil malce več tekočine, da bi se lahko napihnil."
Morda manjka samo en trenutek...
Žiga še vedno upa, da se mu bo v enem od koncev tedna nasmehnila sreča in da bodo, kot se je izrazil, vzšle tudi tiste zvezde, ki so se prej skrivale za oblaki. "Ko spet zadihaš in dobiš nazaj potrebno samozavest, lahko čez noč pride do velikega premika navzgor. Počakal bom na pravo priložnost in skušal vse skupaj prenesti tudi v najvišjo ligo. Skoke imam še vedno rad in potrebno je narediti vse, da spet pridem nazaj. Tudi sam sem se veliko ukvarjal s tem, zakaj se vse tako vleče in ne morem prebiti tistega dela, kjer sem bil nekoč že zelo močan. Očitno moram iti skozi nek proces, tako da sem si to vzel kot neko veliko šolo. Veseli me, da so letos na splošno skoki na precej višjem nivoju kot lani. Če je bila za to potrebna nekaj več kot sezona in pol, je tako očitno že moralo biti. Sam se ne predajam in se nočem več ujeti v krog razočaranja. Ko si potrt, je zelo težko najti svetle točke. Škoda, da se giblješ v tem krogu, saj so skoki še vseeno zelo lep šport. Morda bo samo en trenutek vse skupaj odtehtal," se tega nadeja ekipni svetovni prvak iz Planice pred dvema letoma, ki še ni obupal nad nastopom na letošnjem SP v Trondheimu: "Že na začetku sezone je bil moj cilj, da sem del ekipe za svetovno prvenstvo. Trenutno tja ne zrem več, saj nočem prehitevati svojih misli. Predvsem želim, da tam, kjer sem, oddelam tako, kot moram. Vem, da če mi bo to uspelo, sem lahko eden izmed pomembnejših členov tudi na svetovnem prvenstvu."
