Po dveh prepričljivih zmagah v Lake Placidu je branilka velikega kristalnega globusa še dodatno motivirana, da svojo dobro formo potrdi tudi na Ljubnem. Na prizorišču OI v letih 1932 in 1970 ji je bila najbolj všeč skakalnica. "Stvari so na njej bolj razburljive. Uživala sem v tem, da me je nizko odnašalo po hrbtišču," sicer nima konkretne razlage, zakaj ji je prav tam šlo tako dobro od rok in nog: "To so skoki; enkrat gre in drugič ne gre. Sama nikoli še dan prej ne vem, kako se bom počutila na skakalnici."
V ZDA pa se ni dobro počutila le na skakalnici, ampak tudi sicer: "Sama Amerika, tako ljudje kot okolje, so mi bili zelo zanimivi. Vsekakor mi je bilo tam bolj všeč kot na Japonskem. Vzdušje je tam drugačno, še vedno je prava zima in zato sem se tudi bolje počutila. Skozi mesto sem se zapeljala le enkrat z avtobusom, a se mi je zdelo, kot da so vse filmske kulise tam povsem resnične. Tudi navijaška kultura je drugačna, kar mi je bilo za prvič res zanimivo videti. Ko skačem, navijačev sicer ne slišim, sem pa videla posnetke."
Zaradi lanske zmage samo bolj mirna
Na dejstvo, da bo na Ljubnem branila lansko zmago in bila tam v središču pozornosti, ne gleda kot na dodatno breme, kvečjemu obratno: "Zaradi tega sem lahko samo še bolj mirna, saj vem, da mi je uspelo že lani. Zavedam se, da četudi kaj ne bo, kot bi moralo biti, se na to ne smem preveč ozirati. Prehod na manjšo skakalnico zdaj zahteva le nekaj več potrpljenja, da se na to prilagodim."
Čeprav sicer raje skače na večjih napravah, je profil skakalnice na Ljubnem ne moti pretirano: "Iskreno povedano na tej skakalnici nikoli nisem ravno uživala, še vseeno pa se na njej lahko znajdem in dobro počutim. Navijači mi pomenijo še dodatno spodbudo, cenim to, da si vzamejo čas in nas ne glede na vse vedno spodbujajo. Pri organizatorjih pa mi je predvsem všeč njihova toplina. Tu mislim tudi na prostovoljce, ki se resnično trudijo za to tekmo."
Ob vprašanju, ali je rumena majica vodilne v svetovnem pokalu zdaj kaj lažja kot lani, pa je Nikin odgovor nikalen: "Vse je kar isto. Res pa je, da imam zdaj kakšno izkušnjo več, kar mi gotovo koristi,« je ob ugotovitvi, da je v Lake Placidu najboljše skoke pokazala na tekmah, kdaj prej pa na treningu ali v kvalifikacijah, dodala, da za to ni imela nobene vaje. »Vesela sem, da se je izšlo ravno tako," je še dodala v zvezi s tem.
Štetje točk ignorira
Ko si je Nika na tekmi v Beljaku prvič priborila rumeno majico, je rekla, da je zdaj ne da več nobeni. Sama sicer pravi, da se s seštevanjem osvojenih točk sploh ne obremenjuje. "To mi niti treba, saj mi vsi ostali to vseskozi mečejo naprej. To raje skušam ignorirati, saj vem, da me samo obremenjuje," je pred tekmo ne zanima niti to, koliko ima prednosti pred najbližjo konkurentko.
S privajanjem na časovno razliko ima vsakič nekaj težav, vseeno pa lahko spi dokaj normalno: "Glede tega mi je šlo kar v redu. Če gre čas nazaj, se mi je temu lažje prilagoditi kot pa obratno."
Če ji ne gre, jo bratje le pocrkljajo
In kako njene uspehe komentirajo njeni bratje? "Če je dobro, so zadovoljni, če ni, pa me malo pocrkljajo," pravi devetnajstletnica, ki bi težko izpostavila zmago, ki ji je bila doslej najbolj pri srcu: "Kaj pa vem. Trenutno se ne spomnim, verjetno pa kakšna, za katero sem se morala bolj potruditi."
Nika je pred tem šolskim letom vpisala študij bibliotekarstva. Kot pravi, je naredila vse pogoje za opravljanje izpitov, a še k nobenemu ni pristopila: "Dogovorila sem se, da to opravim po sezoni. Na nekaj predavanjih sem sicer bila, a mi to vzame kar veliko časa. Se pa včasih potrudim in na tablicah preberem gradivo."
Za konec razgovora z mediji je nekaj besed namenila še denarnim nagradam, ki so bile v Lake Placidu prvič izenačene s fanti. "S tem se sicer sploh ne ukvarjam, bilo pa mi je lepo, da so se tega tako razveselile ostale," je bilo vse, kar je povedala na to temo.
