Japonski skakalec, ki je davnega leta 1988 v Saporu debitiral v svetovnem pokalu, se bo na domači skakalnici 37 let kasneje ponovno preizkusil med svetovno elito ter postavil nov starostni rekord. A legendarni Kasai, ki velja za enega najbolj priljubljenih tekmovalcev v svetu smučarskih skokov in je skoraj vedno nasmejan, ima žalostno zgodbo.
Japonski ultraveteran je namreč lani spregovoril za portal Friday Digital in razkril temno plat njegovega življenja in kariere. Kasai je dejal, da je bil v njegovi mladosti njegov oče pogosto bolan in da so bili doma zelo revni ter so komaj zaslužili dovolj za hrano. Skoke je prvič preizkusil v tretjem razredu osnovne šole: "Prijatelj me je vprašal, če bi si želel preizkusiti v skokih. Občutek lebdenja v zraku je bil zame zelo prijeten, zato sem ga želel občutiti še kdaj."
A ker njegova družina ni bila premožna, si ni mogel privoščiti drage skakalne opreme in je uporabljal tisto, ki so mu jo pustili starejši skakalni kolegi. Njegove sanje je poskušala uresničiti tudi mama: "Trdo je delala, da je pomagala družini pri preživetju. Moje sanje so bile, da bi odšel na olimpijske igre in osvojil zlato kolajno, da bi bilo njeno življenje lažje. Te sanje so postale zame gonilna sila, da sem vztrajal v skokih."
Tudi na skakalni poti je imel tlakovano zahtevno pot do uspeha: "Treniral sem toliko, da sem skoraj bruhal kri. Trener je bil pošast. Na trenažnih taborih smo morali 1500 metrov preteči v manj kot petih minutah, delati počepe s 100-kilogramskimi utežmi in trenirati od jutra do večera. Vsak dan sem bil izmučen, a to mi je dalo poseben občutek kot skakalcu, zdelo se mi je, kot da imam vzmeti v nogah."
Glede na to, da Kasai še vedno skače, ga skakalne sanje ženejo že zelo dolgo, delno pa so bile tudi uresničene, ko je leta 2014 v Sočiju postal olimpijski podprvak. S tem je želel osrečiti tudi sestro, ki je bila hudo bolna: "Moja sestra, ki je pet let mlajša od mene, je trpela za aplastično anemijo, ki je neozdravljiva bolezen. Mislil sem, da bo najboljše zdravilo zanjo, da jo osrečim z zlato kolajno. Mislil sem, da se bo pozdravila, če razdrobim zlato kolajno in jo jo dam, da jo popije." Kasaijeva sestra je sicer dve leti kasneje preminila.
Težke trenutke je Kasai doživljal tudi pred olimpijskimi igrami v Naganu, ko mu je leta 1998 v požaru zgorela družinska hiša, ob čemer je njegova mama utrpela opekline po celotnem telesu. Iz bolnišnice mu je mama pošiljala pisma in ga s tem poskušala spraviti v dobro voljo. "Vedno jočem, ko prebiram ta pisma," je priznal legendarni Japonec.
