Državni panožni nordijski center v Kranju je najuspešnejši športni center za vzgojo mladih športnikov v Sloveniji. Skozi ta center gredo v bistvu vsi smučarski skakalci in skakalke, ki navdušujejo celo Slovenijo in svet.
Center je začel delovati z izgradnjo skakalnice v Kranju. Skakalnica je bila zgrajena leta 2004, dve leti kasneje pa se je ustanovil center. Takrat v Kranju še ni bilo Gimnazije Franceta Prešerna, ampak so to zadevo upravljali na drugi šoli, takratni ekonomski šoli. Bilo je precej težje, a smo imeli srečo, tega je zdaj že skoraj dvajset let, da je bila na šoli ravnateljica Marija Simčič, ki je bila tudi ena od pobudnic vzpostavitve tega sistema. Skupaj s Smučarsko zvezo Slovenije, ljudmi, ki so bili takrat tam, eden od teh je bil Jelko Gros, smo bili pobudniki ustanovitve s športne strani. Tu je še Franci Petek, ki je takrat vodil smučarske skoke. Začetki so bili precej skromni – kombi, trener in pet ali šest skakalcev. Kasneje se je center razvijal in sam sem prevzel športno-koordinacijski del centra leta 2009. Bil sem hkrati tudi eden od trenerjev. Od takrat naprej pa se je vse skupaj razvijalo zelo hitro in zelo resno. DPNC je bil enakovredni partner s SZS, Gimnazijo Franceta Prešerna in dijaškim domom v Kranju. V tem projektu je potem začelo sodelovati veliko število ljudi. Nismo bili več samo trenerji tisti, ki smo potiskali vse skupaj naprej, saj so bili tukaj tudi pedagoški koordinator na šoli, športni koordinator, učitelji športne vzgoje... S slednjimi imamo zelo dober odnos, saj so precej pomagali in pomagajo še danes, predvsem v procesu treninga. Športni razredi imajo nekaj več ur športne vzgoje in v teh urah lahko naredimo že določene dele treninga, za katere drugače težko najdemo čas.
To je športna gimnastika in temu podobno?
Na treningih največkrat zmanjka časa za zelo pomembne stvari. Na treningu se opravi veliko skokov na skakalnici, dela se na tehniki, delajo se vaje za moč, včasih pa zmanjka časa za take stvari kot je gibljivost, ki pa je zelo pomembna pri skakalcih. To recimo delajo pri urah športne vzgoje, vedno pa je tam tudi eden od trenerjev, ki stvari koordinira.
Mladina se mora v šoli in na treningih dobro počutiti.
Zelo pomembno je sodelovanje z dijaškim domom, nekdanjo in zdajšnjo ravnateljico, ki razumeta naše delo. Tekmovalci in tekmovalke lahko ostanejo v dijaškem domu tudi, ko ni pouka. Treningi v tem sistemu pač potekajo 365 dni na leto in mi od tega ne odstopamo, saj želimo biti konkurenčni najboljšim nacijam. Drugačnega sistema si v tem trenutku niti ne zamišljam. Tu so še vzgojitelji v dijaškem domu, ki ne opravljajo samo vzgojiteljskega dela. Ponavadi so tudi inštruktorji posameznih predmetov – od matematike do angleščine. Tekmovalci v šoli veliko manjkajo in potem morajo vse skupaj nadoknaditi. Na vzgojitelje pada marsikaj. In potem so tu še ljudje, ki sicer ne delujejo neposredno v sistemu, ampak ravno tako sodelujemo z njimi na tedenski ravni – psiholog, strokovnjak za prehrano, strokovnjak za gibalno pripravo, enega fizioterapevta imamo na smučarski zvezi, drugega pa na gimnaziji, ki pa je na voljo vsem dijakom v športnih oddelkih.
Kako najdete mlade talente za smučarske skoke? Jih iščete po klubih in jih nato zvabite v Kranj?
Otrok posebej ne novačimo v sistem, ker je vse skupaj na že tako visoki ravni, da celo najboljši težko pridejo skozi zaradi pogojev dela in uskljajevanja izobraževalnega in športnega procesa. Toliko prilagoditev, kolikor jih imajo pri nas dijaki-športniki, jih v nekem drugem okolju, v katerem sistem ni zgrajen do takšne mere kot pri nas, ne morejo imeti. V zadnji triadi osnovne šole začnemo spremljati vse tekmovalce. Spremljamo jih na tehnični, gibalni, rezultatski ravni in se na osnovi tega odločimo, katere tekmovalce bomo vzeli v sistem. Vseh preprosto ne moremo. Želel bi si, da bi lahko število tekmovalcev in tekmovalk razširili, a zaenkrat ne gre. V sistemu je trenutno 34 tekmovalcev in 12 tekmovalk. Tu pa so še nordijski kombinatorci. Vse skupaj imamo 46 smučarskih skakalcev in skakalk ter 15 nordijskih kombinatorcev in kombinatork. Znotraj sistema torej skrbimo za 60 otrok. Naša realnost je, da imamo na letni ravni osem do devet tekmovalcev.
Slovenski sistem DPNC v Kranju je skupaj s Planico po mnenju mnogih najboljše organizirana skakalna šola na svetu. Brez težav se primerja s slovito gimnazijo v avstrijskem Stamsu.
To težko ocenjujem. Avstrijci imajo res dober sistem in poleg Stamsa še dva nordijska centra. Težko bi rekel, da imamo mi najboljše pogoje na svetu. Zdi se mi, da imajo Avstrijci boljše. Je pa res, da imamo skakalnico sedem minut peš od dijaškega doma in šole, moje mnenje pa je, da je kranjska skakalnica najboljša trenažna skakalnica na svetu. Zato tudi tujci precej obiskujejo našo skakalnico. Imamo pa seveda veliko prednost, da je Nordijski center Planica od nas oddaljen le 45 minut. Tako poleti kot pozimi se lahko vsak dan odpeljemo tja in opravimo treninge. In tam imamo vse skakalnice. Ob takih pogojih lahko tekmovalce obravnavamo zelo individualno.
Koliko pa vse skupaj stane?
Tak pogon je zelo drag. Tega smo se zavedali tudi na začetku. Takrat je vse skupaj stalo 100.000 evrov, danes pa SZS v ta sistem vlaga krepko čez pol milijona. V letošnji sezoni je proračun DPNC-ja 530.000 evrov. Brez takega sistema ne moreš ostati konkurenčen v tem športu. Ne samo Avstrijci, tudi nekatere druge države imajo podobne sisteme, kot je naš. Res je tudi, da smo pred 15. leti precej kopirali od Avstrijcev in prenesli v naše okolje.
Gredo skozi DNPC vsi slovenski smučarski skakalci in skakalke brez izjeme?
Ne, se najde kakšna izjema. 90 do 95 odstotkov pa jih gre skozi sitem DPNC-ja. Izjema, ki je bil sicer zadnje srednješolsko leto v sistemu, pa je Lovro Kos. On je prišel iz kluba v mladinsko reprezentanco. Klubi delajo na zelo visoki ravni. Osnovna naloga kluba je vzgajati skakalce do 15. ali 16. leta. Od takrat se stroški najbolj povečajo – treningi, oprema, tekme … Takrat stroški postanejo tako visoki, da si povprečni klubi to zelo težko privoščijo, ob tem, da skakalcu zagotovijo take pogoje, kot jih lahko mi. V slovenskih klubih trenerji delajo zelo dobro, osnova, da sistem dobro deluje, pa je zagotovo zaupanje klubskih trenerjev do nas, do zveze, do trenerjev, ki delajo v DPNC. To je predpogoj, da sistem dobro deluje.
Imate v DPNC-ju kakšno dekle ali fanta, za katerega upate reči, da bo v prihodnosti zablestel?
To si ne upam reči. Zagotovo pa se bo našel nekdo. Na predstavitvi DPNC-ja staršem povem, da do vrhunske ravni pride le okoli pet odstotkov mladih, ki so vključeni v sistem. To kažejo številke v zadnjih dvajsetih letih. Pomembno pa je, da poskrbimo tudi za vse ostale, da postanejo po izobraževalni in športni plati vrhunske osebnosti in jim damo nekaj, kar jim bo koristilo v življenju, kjerkoli se bodo znašli.
So starši zadovoljni z vami?
Večina da. Se pa vedno najde kdo, ki ni. Predvsem takrat, ko komu od otrok ne gre tako dobro, kot so si starši predstavljali. Še vedno se najde kakšen starš, ki izrazi nezadovoljstvo, a take stvari rešujemo sproti.
Mnogi drugi športi v Sloveniji vam zavidajo DPNC in bi ga imeli v podobnem okviru tudi sami.
Res smo primer dobre prakse, ki je že dala nekaj vrhunskih tekmovalcev. Toda, če se ves čas ne razvijaš, če ne delaš korakov naprej, če malce zaspiš, še tako dober sistem hitro postane povprečen.
