Bilo je 24. februarja leta 1961 v nemškem Oberstdorfu. Nekaj po poldrugi uri popoldne. Natančni Nemci bodo dejali, da ob 13.41. Začelo se je povsem običajno. »Skače številka 32, Jože Šlibar, Jugoslavija,« je dejal napovedovalec. Malo kasneje je 26-letnik iz Kovorja pri Tržiču na smučeh poletel dlje kot kdorkoli kadarkoli pred njim.
Bil je drugi dan tako imenovanega skakalnega tedna. V petek, ki je bil predviden za uradni trening oziroma za rezervno tekmo, če bi organizatorjem v naslednjih dveh dnevih ponagajalo vreme. In bilo je v drugi seriji, nekaj minut po poldrugi uri popoldne, ko se je po s soncem obsijani smučini spustil Šlibar. Natančno je ujel odskok in … Vse ostalo je zgodovina.
Najprej v slovenščini in šele nato v nemščini
»Ufff …« je njegov skok v mešanici navdušenja in začudenja pospremilo občinstvo. Oznake z metri so se končale pri 140, in ko je Šlibar pristal prav tam nekje, je med dvajsettisočglavo množico završalo, da bi nato za nekaj sekund okoli skakalnice zavladala smrtna tišina. Vsi so z nestrpnostjo, v mrzlični napetosti čakali, kolikšna bo izmerjena razdalja. Trajalo je minuto ali dve, da bi nato napovedovalec slovenščini (!) dejal: »Sto enainštirideset metrov! Svetovni rekord, Jože Šlibar, Jugoslavija!« In ko so na sodniškem stolpu razobesili tablice s številkami 141 ter daljavo potrdili v nemščini, je navdušenje zajelo tudi množico. Na sodniškem stolpu je »oče« naprave Heini Klopfer poskakoval od veselja, Šlibarja pa so obkolili novinarji, fotografi in kasneje lovci na avtograme. Zvezda je bila rojena.
SPORED 2025
- petek
17.00 kvalifikacije
- sobota
16.30 posamična tekma
- nedelja
14.15 kvalifikacije
16.00 posamična tekma
To je bil njegov življenjski skok. Skočil je še dva metra dlje kot takrat že pokojni Finec Tauno Luiro desetletje pred tem na isti skakalnici. »Saj sam ne morem verjeti. Resda sem vedel, da lahko postavim tudi svetovni rekord, toda zdaj, ko sem rekorder, se vendarle počutim čudno. Tako ugodno sem se ulegel na zračno blazino po odskoku, da mi je bilo že med letom žal, da bi izpustil to enkratno priložnost. In ko sem ujel še zadnji utrip vetra, ki mi je pomagal še izboljšati rezultat, sem vedel, da je rekord moj,« je v izteku skakalnice prve vtise strnil novi rekorder.
Med dvajsettisočglavo množico očividcev je bil tudi novinar Dela Evgen Bergant, ki se je v tisti evforiji spomnil na neki dogodek izpred nekaj dni. »Pred prvim dnem tekmovanja nas je šef novinarske službe in napovedovalec pri letošnjih poletih, znani nemški strokovnjak Bruno Moravetz, prosil, da mu v slovenščini zapišemo številke od 100 do 140. Želel je objaviti rezultate v jeziku skakalcev. In ko smo mu izročili popisan list, je za hip pomislil in nato dejal: 'Ali lahko zapišete še številke od 141 do 145?' Za vsak primer pač.« Vsi smo se tedaj nasmejali, a kot se je izkazalo slabih 48 ur kasneje, je imel prav,« je v svojem prispevku za Delo iz Oberstdorfa med drugim zapisal pokojni Kuki, eden od doajenov slovenskega športnega novinarstva.
Registrska številka 141
V naslednjih dveh dnevih so se vsi, na čelu z aktualnim olimpijskim prvakom Nemcem Helmutom Recknaglom, trudili, da bi presegli Jugoslovana. Že dan kasneje je zahodnonemški up Wolfgang Happle poletel še štiri metre dlje, a pri tem podrsal z rokami po tleh in rekord ni (ob)veljal. Dosežek Šlibarja, ki je skakati začel šele na pragu dvajsetih in bil kot takšen v zaostanku v primerjavi s tekmeci, je bila grenka pilula tudi za Avstrijca Otta Leodolterja. »Kaj naj rečem? Če sem odkrit, si zares nisem mislil, da bo prav Šlibar tisti, ki bo potegnil pravo srečko. Je pač tako, da bi lahko uspelo več skakalcem, toda v športu je potrebna tudi sreča za največje dosežke.«
Od Vardarja pa do Triglava so po drugi strani slavili novega športnega junaka. Vest o novem rekord(erj)u je hitro prišla tudi do Josipa Broza Tita, ki je bil takrat z Galebom in Jovanko na eni izmed turnej po Afriki. Poslali so mu brzojavko.
V domovino se je vrnil šele sredi marca. Šlibar, ne Tito. Na ljubljanskem kolodvoru je skakalno ekspedicijo pričakala množica ljudi. Za nagrado je kasneje med drugim v roke dobil ključe novega Citroëna 2CV, po domače spačka. Z registrsko številko 141. Kmalu je prišlo tudi povabilo iz Beograda, iz predsedniške palače. Tovariš Tito mu je podaril zlato uro s svojim avtogramom na steklu.
Le še Peter Prevc
Kmalu po tistem, ko je šokiral skakalni svet, se je njegova kariera počasi izpela. Jeseni istega leta je moral odslužiti dolg domovini in kmalu po vrnitvi z 18-mesečnega vojaškega roka je smučarske smuči postavil v kot. Športno pot je sklenil marca 1963 na Bloudkovi velikanki v Planici.
Na olimpijskih igrah ni nikoli nastopil, pa tudi kakšne odmevne zmage na mednarodnih tekmah ni zabeležil. Mu bo pa za vedno ostalo tisto popoldne v Oberstdorfu, ko je poletel dlje kot kdorkoli pred njim. Danes 88-letni Gorenjec je imel rekord v lasti tri leta, vse dokler ni na isti skakalnici Čeh Dalibor Motejlek leta 1964 skočil oziroma poletel še meter dlje.
Dolgo pa je ostal edini slovenski skakalec s svetovnim rekordom. Vse do 14. februarja 2015, ko je Peter Prevc v Vikersundu kot prvi dosegel magično mejo 250 metrov. A to je že druga zgodba.
Rekorder Domen
Ni Šlibar edini slovenski skakalec, ki ga vežejo lepi spomini na letalnico v Bavarskih Alpah. To je med drugim eno (naj)ljubših prizorišč za rojenega letalca Timija Zajca, ki mu sicer v letošnji sezoni ne gre vse po načrtih. A podobno je bilo že v lanski sezoni, da bi bil potem eden glavnih akterjev podaljšanega vikenda v Oberstdorfu. Zanimiv in pomenljiv je že podatek, da je Zajc tri od štirih zmag v svetovnem pokalu dosegel prav na edini nemški letalnici.Lepe spomine na to napravo ima tudi Domen Prevc, navsezadnje tu nihče ni skočil oziroma poletel dlje. Najmlajši od bratov Prevc je pred tremi leti pristal pri 242,5 metra in je uradni rekorder naprave.
Tudi lani so slovenski orli v Oberstdorfu, ki bo prihodnje leto gostil svetovno prvenstvo v poletih, na široko razprli krila. Zajc je dobil prvo od dveh posamičnih tekem, Peter Prevc je bil dvakrat drugi, Zajc in Domen Prevc pa sta pred tem dobila tudi superekipno preizkušnjo.
Čeprav boste v top 10 skupnega seštevka zaman iskali slovenskega skakalca, je bila v kombiju, ki je v četrtek slovenske orle odpeljal na jug Bavarske, tudi zaradi vsega naštetega precejšnja mera optimizma. Zakopane so nakazale, da se krivulja oziroma forma obrača navzgor. Drugo mesto na ekipni tekmi in četrto Anžeta Laniška na posamični sta bili zajetni injekciji samozavesti in lepi popotnici za prve tekme v poletih v tej sezoni.
Slovenski kvintet bodo sestavljali isti skakalci kot pretekli konec tedna na Poljskem. Doma je med drugim znova ostal Žiga Jelar, sicer v sezoni 2021/22 dobitnik malega kristalnega globusa za polete. A Jelar je v letošnji sezoni le enkrat pristal med dobitniki točk in tudi pretekli konec tedna na celinskem pokalu v avstrijskem Bischofshofnu ni pokazal nekega napredka v formi in priložnost bo spet dobil Rok Oblak.
Slovenski orli so pred odhodom na jug Nemčije v sredo opravili še trening na stari Bloudkovi skakalnici v Planici, glavni trener Robert Hrgota pa je bil z videnim več kot zadovoljen: »Fantom je šlo dobro in vesel sem, da nadaljujemo v ritmu, kot smo ga zastavili v Zakopanah. To je bil pravi trening, kot smo si ga želeli. Anže še vedno kaže svojo visoko raven, kot ga je kazal že konec tedna. Pred poleti na velikanki smo vedno lahko optimisti in tudi tokrat ni nič drugače. Domen, Timi in tudi Lovro, ki je bil peti na svetovnem prvenstvu v poletih, so pokazali, da znajo leteti. Konec koncev je tudi Rok že letel prek 220 metrov. Tako se vsi lahko že veselimo teh tekem. Če bodo skoki takšni kot na treningu, nas nima kaj skrbeti. Samo lepo sproščeno in to bo dovolj za dobre polete in dober rezultat,« je optimist glavni trener.
