Že desetletja je Planica sinonim za smučarske skoke (in polete) v tem delu Evrope. In nič se ne pritožujemo, dolina pod Poncami je krasna, saj ponuja fantastično kuliso – ob lepem sončnem vremenu, ko je tam veliko snega. A vendarle: že večkrat smo slišali pobude, da bi se morale skakalnice (ali letalnice) zgraditi v večjih mestih, da bi ta šport približali otrokom, ki bi se tako lažje začeli ukvarjati s skakanjem, in širšim množicam.
V Sloveniji si s tem ne belimo las, čeprav je nekdaj skakalnica na Galetovem v ljubljanski Šiški ob Vodnikovi cesti že gostila mednarodne tekme. Od starega objekta je ostal le stolp, na katerega lahko sprehajalci naletijo med potjo na Rožnik. O selitvi športa v metropole pa resno razmišljajo drugod po svetu. Nekdanji šampion, trikratni zmagovalec svetovnega pokala, Andreas Goldberger, izpostavlja, da je sramota, ker Dunaj nima skakalnice.
"Že zaradi otrok in njihovih staršev, ki se morajo voziti daleč na treninge," je dejal Goldi in še poudaril, da zime več niso takšne, kot so nekdaj bile, da je snega vse manj, da skoki vse bolj postajajo tudi poletni šport - s skakanjem na umetni podlagi. Slednje je torej še en razlog oziroma argument za skakalnice v velikih mestih, za selitev tega športa bližje ljudem in bližje infrastrukturi.
Ljubljana je v tem pogledu, vsaj kar zadeva vadbo najmlajših, na boljšem kot avstrijska prestolnica. V Mostecu, denimo, deluje Smučarski skakalni klub Ilirija, ki je dal že kar precej uspešnih tekmovalk in tekmovalcev. Za silo so v okolici slovenskega glavnega mesta omembe vredne še manjše skakalnice v Guncljah, Ihanu, Moravčah, Logatcu, pa še kakšna bi se našla. Vendar, če je govora o organizaciji tekem svetovnega pokala v prestolnici, potem kakopak odpadejo vse naštete naprave.
Prej omenjeno skakalnico na Galetovem s K-točko 70 m je smučarski klub Enotnost zgradil v 50. letih po načrtih inženirja Stanka Bloudka. Mednarodne tekme z iztekom skoraj sredi prvih stanovanjskih blokov si je v Šiški ogledalo tudi do 20 tisoč gledalcev.
