Sezona smučarskih skokov je že kar nekaj časa v polnem teku in s tekmami v Engelbergu se je tradicionalno končal tisti prvi, uvodni del le nje. Tisti del, ki služi kot uvod v novoletno turnejo, ki bo v prihodnjih dneh izvedena že v svoji 73. izdaji. Čeprav bi lahko rekli, da se po pomenu sezona prav zares začenja zdaj, saj po turneji štirih skakalnic sledi še svetovno prvenstvo ter norveška turneja, pa je boj za glavno nagrado – veliki kristalni globus – že močno zaznamovan.
Zelo presenetljivo je v rumeno oblečen nemški veteran Pius Paschke. Štiriintridesetletni bavarski skakalec šele v jeseni, če ne celo zimi, svoje kariere doživlja svojo veliko tekmovalno pomlad. Paschke je bil namreč dolga leta povsem v ozadju nemške reprezentance in v globoki senci asov kot so (bili) Severin Freund, Richard Freitag, Markus Eisenbichler, Karl Geiger in Andreas Wellinger.
Skozi leta je bil lahko vesel že vsakega preboja v prvo ekipo, kaj šele vsake točke svetovnega pokala ali uvrstitve med najboljših deset. A kljub temu je vztrajal in iz glavi odstranjeval misli o slovesu. Ta trma pa se mu v poznih skakalnih letih še kako obrestuje. Nova realnost zanj se je začela lani, ko je Paschke prvič pokazal potencial za nekaj več. Pri 33-ih je v Ruki prvič stopil na zmagovalni oder v svetovnem pokalu ter se v Engelbergu veselil tudi prve zmage, sezono pa je prvič v karieri zaključil med najboljšimi desetimi skakalci, s čimer bi bil po starem sistemu opravičen boja za uvrstitev na tekmo.
A tu se 34-letnik ni ustavil, v novi sezoni je precej šokantno storil še korak naprej ter se na prvih desetih tekmah veselil kar sedmih uvrstitev na stopničke in kar petih zmag. Posledica tega je seveda, da Paschke na novoletno turnejo prihaja v rumenem. Dovolj o njegovi bizarni karierni poti pa priča dejstvo, da je postal tudi najstarejši skakalec v zgodovini, ki se je oblekel v ta častni skakalni dres.
Če bi imeli kakšnega, morda Turčija ne bi bila bližje Norveški
A smisel tega zapisa ni izjemni Nemec, ki je v Engelbergu sicer pokazal prve znake popuščanja v formi, smisel zapisa je slovenska reprezentanca, oziroma bolje rečeno pomanjkanje v njej. Za varovanci Roberta Hrgote namreč nikakor ni začetek sezone, kakršnega so si želeli, daleč od tega. Čeprav smo od njih vajeni, da vse bolj blestijo, ko se bližajo koncu sezoni in poletom v Planici, pa je letošnji uvod še slabši od takšnega, kakršnega smo pod vodstvom sicer izredno uspešnega Roberta Hrgote vajeni.
Nihče od njegovih varovancev še ni stopil na zmagovalni oder, le Zajc in Lanišek sta se vsak po štirikrat uvrstila med najboljših deset skakalcev, medtem ko se ostali skakalci zdijo izgubljeni v prostoru in času. Posledica tega je tudi to, da je Slovenija v pokalu narodov na četrtem mestu in ima višji zaostanek za tretjo Norveško kot prednost pred 14. Turčijo – ta ima na računu le eno točko svetovnega pokala.
Vsekakor to ni uvod, kakršnega bi si v slovenskem taboru želeli, kakršnega bi pričakovali in kakršnega bi morda celo zahtevali. A morda bi bilo drugače, če bi tudi Slovenija imela svojega Paschkeja, vsaj enega. Kaj mislimo s tem? No, nabor skakalcev v Sloveniji se je v zadnjih letih močno skrčil. Leta, ko je bilo težko izbrati ekipo sedmih, kaj šele šestih ali petih, kot jih na tekme zdaj pelje Hrgota, so mimo. Slovenskega selektorja ne boli več glava zaradi prevelike izbire in zaradi velikega števila skakalcev, ki blestijo v celinskem pokalu, zdaj ga boli glava, ker sploh nima dovolj skakalcev, ki bi skakali na ravni svetovnega pokala.
Kot rečeno, poleg Laniška in Zajca – razen kakšnega prebliska – ni razpoloženega orla. Domen Prevc, Lovro Kos in Žiga Jelar so tisti trije, ki bi po renomeju morali sestavljati prvo ekipo, tu pa je še Žak Mogel, ki že nekaj let poskuša uresničiti potencial iz mladinskih let. To je pa že to, pri čemer noben od omenjene četverice ni v pravi formi.
Ostali mlajši skakalci v celinskem pokalu ne kažejo dovolj, da bi se jih zdelo smiselno vpoklicati na najvišji nivo. Zdi se, da včerajšnja odločitev Hrgote, da prednost pred Mogelom dobi Jelar, bolj odločitev o tem, kdo je v manj slabi formi kot o tem, kdo je v boljši. In v tej tankosti slovenske reprezentanca se vidi pomanjkanje skakalcev, ki bi jih lahko poimenovali slovenski Paschkeji, tisti skakalci z izkušnjami, ki so na svojo priložnost čakali iz ozadja in na vsake toliko zablesteli tudi v prvem planu. Takšnih se je od skokov v zadnjih letih poslovilo kar nekaj, pri čemer so vsi, ki jih bomo spodaj izpostavili, mlajši od Paschkeja, a zaradi takšnega ali drugačnega razloga več niso našli motivacije za nadaljevanje skakalne kariere, četudi je bila ta z Nemcem – do njegovega vzpona – vsaj primerljiva.
