Bilo je sredi aprila, ko so se misli vseh v skakalni karavani počasi obračale k naslednji zimi, medtem pa se je na Isladniji odvijala posebna misija, zavita v skrivnost. Par dni kasneje so s pobočja gore Hlíðarfjall ob mestu Akureyri prišli avdiovizualni dokazi o zgodovinskem poletu na smučeh. Mednarodna smučarska zveza 291 metrov, pri katerih je pristal Rjoju Kobajaši, pričakovano ni zapisala v svojo knjigo rekordov, a ni nobenega dvoma, da je Japonec s svojim podvigom sprožil kolesje (r)evolucije v smučarskih skokih.
Avstrijski gigant Red Bull, ki tudi v športu vselej preizkuša zakone fizike in premika meje mogočega, se je z idejo obrnil na inženirske svetovalce na Islandiji, a tudi na Avstrijca, s katerim je v preteklosti že sodeloval. Za moža, ki živi pod Grossglocknerjem, to ni bil prvi impresiven projekt. Niti ni bil najbolj impresiven.
Red Bull in takratni asi
Novinarji poljskega portala TVPSPORT.PL so šli po sledeh govoric o skrivnostni akciji, ki bi lahko že pred debelim desetletjem zgodovino smučarskih skokov spisala na novo. Takšnih in drugačnih namigov o velikanski napravi, ki naj bi rasla v osrčju avstrijskih Alp, skozi leta ni manjkalo, ponovno pa so govorice oživele ob aprilskem podvigu Kobajašija.
Poljaki so zato pod najvišjim avstrijskim vrhom obiskali Bernharda Rupitscha, ki ni skrival ničesar. Še več; poskrbel je celo, da so v javnost prišli prvi materialni dokazi o dih jemajočem projektu. Rupitsch je bil tisti, ki je aprila zaradi taljenja zaletne smučine prižgal rdečo luč za nadaljnje skoke Rjojuja Kobajašija, čeprav je njegova ekipa (vključno z japonskim šampionom) želela na vsak način poskušati preseči mejnik 300 metrov. Rdeča luč se je še pred prvim poletom prižgala tudi na letalnici, ki je leta 2010 pod budnim očesom Rupitscha nastajala v bližini njegovega doma.
Red Bull je skušal meje smučarskih skokov premikati že leta 2008, ko je v avstrijskem nacionalnem parku Hohe Tauern na posebni skakalnici skočil Andreas Goldberger, trikratni zmagovalec v skupnem seštevku svetovnega pokala. Skok je bil dolg vsega 58 metrov, Goldberger pa je na najvišji točki parabole lebdel 13,5 metra nad tlemi (skok čez cesto). Nad podvigom je bdel Red Bullov specialist Bernhard Rupitsch. V ozadju se je medtem že pripravljal spektakularnejši projekt.
Varen pristanek pri 400 metrih
Na območju Heiligenbluta na Grossglocknerju, na nadmorski višini 2500 metrov je rasla naprava, kakršne svet še ni videl. Upokojeni avstrijski skakalec Hubert Neuper je v pobočje vrisal skico naprave po vzoru letalnice na Kulmu. Na pobudo še enega avstrijskega skakalca Edija Federerja pa so kasneje lokacijo za nekaj sto metrov prestavili, ker naj bi nova omogočala še daljše polete.
Projekt, ki je stal okrog milijon evrov, je kljub prvotnemu nasprotovanju oblasti nacionalnega parka stekel. Pod Rupitschevim nadzorom se je v zimi 2010/11 začela gradnja naprave, na kateri bi moral Thomas Morgenstern, takratni glavni Red Bullov obraz v smučarskih skokih, podreti takrat aktualni svetovni rekord Johana Remena Evensena (246,5 metra v Vikersundu). Trener Morgensterna je bil prav omenjeni Federer. Kmalu so se dobrih posledic tovrstne reklame zavedle tudi oblasti na avstrijskem Koroškem.
Pobočje se nahaja izven pohodniških poti, na privatnih zemljiščih lokalnih živinorejcev. Eden od teh je tudi Rupitsch. "Nihče mi ne bi mogel preprečiti, da na svoji zemlji kopičim na stotine ton snega," razlaga Avstrijec. S količino, ki je bila potrebna za igradnjo največje letalnice na svetu, bi lahko pokrili 30 'navadnih' skakalnic. Samo vzpon do lokacije je trajal dve uri, tudi v poletnih mesecih so potrebne dereze.
To jest absolutnie jedno z naszych największych odkryć w #skijumping: HS400 z 2011 roku. Ten sam budowniczy, co w Akureyri, ale dla innego skoczka. Polecamy tekst, wloga, fotki i profil na @skijumpinghills. Piękny dzień! ♥️ pic.twitter.com/D6U9iKKbMg
— inSJders (@inSJders) December 25, 2024
Zveza prižgala rdečo luč
Zaletna smučina je bila dolga 160 metrov, hrbtišče letalnice se je iztekalo v doskočišče, ki naj bi v teoriji dopuščalo varen pristanek tudi pri 400-metrskih poletih. Naklon je bil tam narmeč povsem enak kot pri 200-metrski znamki (največ 42 stopinj). Ob vsem tem ni šlo le za ekspresno zgrajeno provizorično letalnico; več kot kilometer lesenih ograj vzdolž celotne naprave, stolp za trenerje, zareze v smučini, barvne označbe nekaterih zgodovinskih mejnikov.
Marca 2011 je bilo vse nared za nov svetovni rekord, za prvi polet (vsaj) preko 300-metrske znamke. "Thomas bi moral le še zapeti svoje smučarske čevlje," je za TVPSPORT razlagal Rupitsch. Tik pred zdajci se je zataknilo; 30. marca, ko so bili vremenski pogoji idealni, je projekt zaustavila avstrijska smučarska zveza, saj je dvomila v varnost svojega skakalca. Sodelovanje sta nato zavrnila tudi takrat že upokojeni Andreas Goldberger in poljski skakalni as Adam Malysz. Z opustitvijo projekta naj bi se na koncu strinjal tudi prvi mož Red Bulla Dietrich Mateschitz.
Zakaj je na Islandiji uspelo?
Razlika med takratnim 'propadlim' podvigom in aprilskim rekordom Rjojuja Kobajašija? "V Avstriji je moralo biti vse večje zaradi pritiska in nižje gostote zraka na tej nadmorski višini. Dokler bi skakalec letel, bi moralo biti vse v najlepšem redu. Do težav bi lahko prišlo, če bi hitro pristal, ker nihče ni mogel predvideti, kakšno hitrost bi lahko skakalec razvil z vožnjo po tej strmini. Na Islandiji smo bili bližje morju, naklon je bil nižji, podoben navadnim skakalnicam. Takšne razmere so tam omogočale dolge polete," je pojasnil avtor spektakularnih projektov.
Rupitsch je za konec še razkril, da ga je pred časom klical tudi prvi mož smučarskih skokov Sandro Pertile. Da mora FIS iskati rešitve, kako bi smučarski skoki stopili v korak s časom, opozarjajo vsi v skakalni karavani. "Zanimale so ga podrobnosti iz naših projektov, a mu nisem smel zaupati ničesar. Vse to je Red Bullova last, kontaktirati mora njih," pravi avstrijski strokovnjak.
