Če je za slovenskega veleslalomskega zvezdnika značilno, da se izjemno energično požene na progo, je bilo tokrat povsem drugače. Potem ko so ob vodstvu Hrvata Filipa Zubčića še nekateri najboljši odpeljali zelo dobro in povsem strnili razpredelnico čisto pri vrhu - razlike pred drugo vožnjo bodo zares minimalne -, je Kranjec začel nenavadno zaspano in na delu proge, ki bi mu moral odgovarjati, hitro izgubljal. praktično pol sekunde na vsak vmesni čas.
Pri drugem je tako zaostanek znašal že skoraj okroglo sekundo in vsi so se spraševali, kaj hudiča se dogaja. S takim nadaljevanjem bi se zgodil pravcati debakel na progi, na katero je Slovenec odšel naskakovat zmago. Vendar pa je tisto, kar ga je oviralo v prvih dveh sektorjih, nato nekako čudežno izginilo. Ne samo da Kranjec na preostalih dveh delih proge ni več dodajal k svojemu nenavadnemu zaostanku, temveč je v popolnem nasprotju s smučarsko logiko začel - pridobivati.
Pridobil je v tretjem, pridobil je v četrtek in v cilj prišel z 80 stotinkami zaostanka za Zubčićem in v tistem trenutku na petem mestu. Na koncu prve vožnje pa na osmem. Velik zaostanek, kar je nakazovala tudi njegova reakcija z jezikom, a vendarle neprimerno manj, kot je kazalo na progi, kjer mu je nekako uspelo dobesedno sredi vožnje preklopiti tri prestave višje ter se čudežno rešiti. In vendarle ostati v boju za najvišja mesta, za kar pa bo potrebna sanjska druga vožnja - recimo taka kot na olimpijskih igrah v Pekingu.
