Pisal se je januar 2022 in svet športa se je pripravljal na začetek zimskih olimpijskih iger v Pekingu. V slovenski odpravi ni manjkalo kandidatov za odličja, največ pa je Slovenija brez dvoma stavila na skakalno odpravo.
Tudi v ženski konkurenci, čeprav najbolj vroče skakalke tistega trenutka ni bilo v slovenskih vrstah. Proti Daljnemu vzhodu bi s priponko absolutne favoritinje za zlato odličje na posamični tekmi odpotovala v nizozemskem Apeldoornu rojena 20-letnica, Avstrijka Marita Kramer.
Ampak bilo je to obdobje pandemije, mask in PCR-testov. Kramerjeva bi potrebovala štiri negative, opravljene v razmiku 24 ur. Ni se izšlo, prepričljivo vodilna skakalka svetovnega pokala je ostala doma, izjemnega uspeha pa sta se veselili olimpijska prvakinja Urša Bogataj in Nika Križnar z bronastim odličjem, obe sta sodelovali tudi pri zlatem odličju, ki ga je Slovenija osvojila še na tekmi mešanih ekip.
Kar so bili eni najlepših, najuspešnejših dni slovenskih smučarskih skokov, so bili na drugi strani za avstrijsko šampionko absolutna nočna mora. Psihološka pripravljenost Kramerjeve je prejela udarec, po katerem si Avstrijka ni nikoli zares opomogla.
Na prvih štirih tekmah letošnje zime najboljšo uvrstitev zaenkrat predstavlja 16. mesto z uvodne tekme sezone v Lillehammerju. Avstrijka se je pred dnevi oglasila na svojih družbenih omrežjih in iskreno spregovorila o mentalni krizi, ki jo je oddaljila od najboljših smučarskih skakalk.
Prevod čustvenega zapisa objavljamo v celoti.
Pogrešam tisto majhno deklico
"Vem, da se zadnje čase nisem veliko oglašala na Instagramu.
Če sem čisto iskrena, ne vem, kaj naj delim z vami. Jasno je, da nisem zadovoljna s trenutnimi rezultati in da sem si želela boljšega začetka nove sezone.
Obisk Pekinga je bil še posebej čuden – stati na mestu, kjer sem si tako želela biti leta 2022, je bilo zelo težko.
V prejšnji sezoni sem začutila, da se je v meni nekaj spremenilo.
Na skakalnici se ne počutim kot jaz. Zdi se, kot da sem izgubila dostop do sistema, zaradi katerega je vse skupaj funkcioniralo. Pridejo dobri dnevi, dnevi, ko naredim korak naprej in čutim kanček upanja. Ampak večino časa ne čutim ničesar. Pogrešam tisto majhno deklico, ki se je po skakalnicah spuščala z velikim nasmehom in se je s tem športom ukvarjala enostavno zato, ker je rada letela.
Moja miselnost ni takšna, kot je bila. In trdno verjamem, da moraš za tekmovanje na najvišji ravni v sebi čutiti ta plamen. Ta velik ogenj, te velike sanje, ki te dan in noč ženejo na prej, ne glede na ovire. To ločuje vrhunske športnike od vseh ostalih. Nekje na poti sem skozi leta izgubila ta ogenj.
Seveda se trudim in dajem vse, da bi se to spremenilo, a kot vidite, še vedno nisem, kjer si želim biti.
Dobra novica? Čutim, da je globoko v meni še vedno iskrica. Majhna je, a je tam. In v mojem srcu verjamem, da še ni konec."
