Daniel Andre Tande je spomladi leta 2021 na planiški velikanki grozovito padel, bil kar nekaj časa v komi, a dobil bitko za življenje. Tudi v smučarske skoke se je po dolgi rehabilitaciji še vrnil, vendar več nikoli ni našel samega sebe, torej šampiona, ki se je pred tem okitil z olimpijskim zlatom.
Sčasoma je moral smuči postaviti v kot. “Nekako je bila to reakcija mojega telesa. Vsakič, ko sem prišel na vrh velike naprave, sem čutil, kako mi je telo ‘zmrznilo’. Vedel sem, kaj sledi, težko bi v naslednji sezoni še tekmoval,” je Norvežan pojasnil, zakaj je že pri 30 letih končal svojo kariero.
Potem so se njegove težave šele začele. Znašel se je v precejšnji stiski. “Nimam veliko za početi, zato se zelo težko spravim iz postelje. Ko pa se, cel dan ležim na kavču. Nimam načrtov, prihodnost se mi zdi prazna in temna,” je v norveških medijih z zaskrbljujočimi besedami stregel Tande, sicer dislektik, kar mu je v mladosti otežilo pripravo na življenje po karieri. Torej na šolanje. “V času kariere nisem veliko razmišljal o izobrazbi in kaj bom počel, ko bom končal s skoki. Zdaj pa sem v težavah. Sovražil sem šolo. Edini prostor, kjer sem se počutil kot pravi jaz, je bila skakalnica. Včasih se tega nisem zavedal, a kot vidite, nič ne traja večno,” so besede ekipnega svetovnega prvaka z iger v Pjongčangu na sončno stran Alp prenesli pri Sportklubu.
Iskreno je priznal, da se spopada z depresijo. “Za nikogar ni zdravo, da ves čas hodi po dnevni sobi. Znašel sem se v spirali, vse skupaj je zelo težko zdržati. Odvisen si od svojih bližnjih – družine in prijateljev,” je nadaljeval Tande, ki ga pokonci drži le selitev iz Lillehamerja v Oslo: “Če se selitev ne bi dogajala, bi zgolj ležal na kavču.”
