V spletu okoliščin je imel Prevčeva kar nekaj težav v kvalifikacijah - skočila je po dolgi prekinitvi, osvojila zgolj petnajsto mesto in tako ni nadaljevala svoje prevlade, ki je bila v ženski konkurenci tako očitna na petkovi mešani ekipni tekmi. A nekako se je zdelo, da je šlo le za manjši začasni zdrs - in takoj se je ta slutnja pokazala kot povsem resnična. V prvi seriji je šla Nika v tisto svojo ligo, na povsem svojo raven in je s 138,5 metri za skoraj 12 točk premagala celotno konkurenco ter se izstrelila na prag zmage.
Vse skupaj je bilo v drugi seriji treba le še potrditi. Da ne bo pomote, seveda ne želimo reči, da je to kakorkoli enostavno, kaj šele samoumevno - ravno nasprotno. Toda Prevčeva je kot zmagovalka skupnega seštevka svetovnega pokala za prejšnjo sezono v tako izjemni formi, da je bilo v norveškem olimpijskem Lillehammerju videti, kot da ne more iti popolnoma nič narobe in da je edino vprašanje, kako lahko njen sanjski začetek nove sezone dopolnijo ostale Slovenke.
In res. Pa ne samo to. 138 metrov je bil spet z naskokom najdaljši skok, tudi druga serija je bila v svoji ligi, več kot 22 točk prednosti pred celotno konkurenco pa preprosto neverjetnih. Enako kot 45 točk pred glavno tekmico prejšnje sezone. Evo Pinkelnig. Nerealnih. Vesoljskih. A tako zelo resničnih. In če bo šlo tako naprej - pa ne želimo ničesar uročiti -, bi tekmice utegnile pobirati le drobtinice. Ta forma je nora, prevlada pa tako zelo velika, da bi Nika trenutno res imela bolj primerne tekmece v moški konkurenci. Naj gre kar tako naprej.
